Seminar: Storitveno oblikovanje

Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje imamo zelo dobro urejen pretok informacij. Zanimivo je, da se vse informacije povedo pravočasno in brez izjem visijo na rumenih ali pa morda na zelenih samolepilnih lističih na oglasni deski. Problem se pojavi pri študentih. Niti en bodoči diplomant t. i. Akademije v času svojega študija ne osvoji dovolj znanja, da bi znal zaznavati vse mogoče informacijske dražljaje, ki se gibljejo po hodnikih ustanove.

Kot sem že omenil, se na Erjavčevi 23 in na Dolenjski 83 dogajajo precej zanimive stvari. Iz neznanih razlogov je na teh dveh območjih slovenske prestolnice izjemno močan upad informacijskih dražljajev. To seveda velja samo za prostore, ki so pod okriljem akademije; seveda vsi vemo, da tam nismo sami, saj nam družbo delata tako zobna kot tudi kovinarska industrija. In iz čistega zanimanja za ta fenomen sem si za naslov seminarske naloge pri storitvenem oblikovanju izbral ALUO Info.

Naj za začetek kot zanimivost samo omenim (spomnim na) nekaj večnih problemov:

  • za izpite ni razpisanih rokov, tudi ne ur, težave pa se pojavijo tudi pri prijavah;
  • za vse informacije moraš na referat ali pa k Špeli; seveda pa še ni raziskano, česa raje NE počnemo;
  • ocene niso vpisane ne v elektronskem ne v fizičnem indeksu;
  • čakanje in kompliciranje v času vpisov je neizogibno;
  • super napredna oglasna deska z majhnimi samolepilnimi lističi za nadomeščanje (od leta 1834 pa do danes);
  • vpisnino plačujemo sredi marca.

Pa stopimo za trenutek iz čevljev gospoda sarkazma in si raje pobliže oglejmo, kako so se s tem problemom spopadli misleci in veljaki na drugih kolikor toliko podobnih ustanovah. Za primere si lahko ogledamo FDV, EF, FF, FE, osnovno šolo v Izlakah in druge. Ugotovimo lahko, da sopihamo kar kakih 15 let za njimi. Nekateri od njih so morda v tej smeri res zelo napredni in so kar sami razvili programe za sestavljanje urnikov, informiranje, razpisovanje rokov in celo vsakodnevno osveževanje zapiskov in tem iz predavanj in seminarjev. Spet drugi pa so se preprosto odločili za eno izmed številnih podjetij, ki se s to vrsto dejavnosti ukvarjajo. In brez prav velikih naporov, razen manjših finančnih gibov, se informacije ponovno gibljejo tako, kot se morajo. Od točke A do točke B.

Gp-Software
Ker je podobnih podjetij kar veliko, vam bom predstavil eno izmed njih. Gp-Software je programska oprema za sestavljanje urnikov. Ko se kot ustanova ali podjetje odločimo za uporabo podobnega programa, jim to seveda najprej sporočimo, saj brez njihove vednosti, da si želimo uporabljati njihov program, tako ali tako ne bo prav dosti nastalo. Nato nam to podjetje pripravi predračun in se celo pozanima, za kaj bi programsko opremo potrebovali. Na podlagi do tedaj zbranih informacij nam podjetje pošlje človeka, ki je bolj ali manj strokovnjak. Ta nam kupljeno programsko opremo postavi na naše najboljše prijatelje – narejene iz plastike in priključene na medmrežje. In ker je podjetje tako prijazno oziroma se boji nekonkurenčnosti, nam ta mojster tudi razloži in pokaže, kako s programom ravnamo. Nato se informacijska luknja zapre in informacijski valovi ponovno začnejo potovati po poteh proti informacij željnim vernikom.

Zdaj pa bom nanizal še nekaj alinej, ki najverjetneje najbolje predstavijo dotično programsko opremo, saj jih je napisalo kar podjetje samo, da bi jo predstavilo bodočim uporabnikom:

  • omogoča hitro, enostavno in pregledno sestavljanje še tako zapletenih urnikov;
  • je v veliko pomoč ravnatelju oziroma dekanu pri načrtovanju dela in razdelitvi ur pred začetkom sestavljanja urnika ter pri vrednotenju dela;
  • omogoča načrtovanje izbirnih predmetov, izbirni postopek in vključitev teh predmetov v izdelavo urnika;
  • omogoča načrtovanje nadomeščanj in dežurstev ter vodenje potrebnih statistik;
  • omogoča oblikovanje izpiskov po izbiri in enostavno vključitev v šolsko mrežo ali internet;
  • je opremljena z izčrpnimi navodili v slovenščini;
  • je preizkušena na velikem številu osnovnih, srednjih in visokih šol ter fakultet po vsej Sloveniji.[1]

ALUO Info
Čeprav so že obstoječi programi narejeni tako, da jih je moč uskladiti s številnimi načini uporabe, bi bilo treba za pridobitev odličnih komunikacij na Akademiji vse skupaj še malo prilagoditi. Ker je resnici na ljubo v trditvi, da »študentje na akademiji nismo ravno najbolj resni«, tudi kakšno zrno resnice, bi morali poleg določenih programskih nastavitev in razširitev dodati tudi fizični izdelek. In to je ročna ura.

Zaradi nje bi se lahko enkrat za vselej znebili študentskih kartic in indeksov. Ob vpisu na akademijo bi vsak znanja željan bruc dobil ročno uro. Ta bi bila tvoja študentska izkaznica, ki pa bi bila tehnološki čudež – kar seveda ne pomeni nobene ovire.

Kako bi torej delovala? Ura bi bila priključena na medmrežje in bi nenehno nadgrajevala tako tvoje osebne kot tudi tvoje akademske podatke. Lahko bi bila tudi multimedijska postaja – v primeru, da se (bolj po naključju kot kaj drugega) znajdemo na predavanjih, ki nam niso ravno najbolj ljuba. Prek nje bi lahko spremljali vse novice in spremembe, ki se dogajajo na akademiji. Z njeno pomočjo bi seveda lahko tudi preverili, ali smo za določen letnik že zbrali dovolj kreditnih točk, da se lahko končno spet nehamo učiti in se odpravimo na morje. Ne zadnja, vendar ena boljših in nujnejših funkcij pa bi se imenovala ŠO (Špela Opozarja).

Kako bi to delovalo? Ura bi imela vgrajen zelo glasen mikrozvočnik in barvni tridimenzionalni projektor. Torej, ko bi Špela v urnik vnesla določeno spremembo (primer: zaradi neznane odsotnosti profesorja predmet ilustracija odpade; sprememba ure predavanja in podobno), bi se iz ure 3D izrisala Špela in s svojim »nežnim« glasom pojasnila akademiku, DA ZAMUJA!!!

Avtor: Klemen Smrtnik (4. letnik IO)
maj 2010
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja II
Mentor: dr. Barbara Predan
Šolsko leto: 2009/2010


[1] URL: http://www.temporal.si/ (citirano 5. 5. 2010).