Seminar: Storitveno oblikovanje

Ljudje danes večino svojega časa preživimo na delovnem mestu. Kuhinja izginja iz naših stanovanj, ker nimamo časa, da bi se posvečali kuhi. Prehranjujemo se zunaj, v restavracijah, menzah in na ulici. V času kosila in malice želimo, da je obrok postrežen čim hitreje, za večerjo pa si vzamemo več časa in v njej tudi uživamo. In to izkušnjo bi rada naredila prijetno.

Vemo, da je čas danes velika vrednota, in to bi rada upoštevala. Pomembno se mi zdi, da gost nima občutka, da gostitelju jemlje čas, ampak da mu ga gostitelj z veseljem posveti.

Vsaka restavracija bi imela svoj taksi oz. bi bila povezana s taksi službo, da bi gost ob rezervaciji termina za večerjo tudi že povedal, ali naj ga pride iskat taksi ali se bo pripeljal sam. Če bi se pripeljal sam in bi imel po končani večerji v krvi preveč promilov alkohola, želel pa bi domov s svojim avtom, bi mu restavracija ponudila svojega voznika, ki bi zraven peljal tudi majhen, zložljiv motor, da bi se z njim pripeljal nazaj.

Ko bi gost prišel v restavracijo, bi ga najprej pričakal receptor. Ta bi mu shranil vrhnjo obleko, ki bi bila ta čas, če bi gost želel, deležna čiščenja. Gosta bi tudi prosil za zdravstveno kartico, kjer bi bile zabeležene vse njegove zdravstvene težave. To bi receptor poskeniral in zabeležil pod številko mize, kjer bo gost kasneje sedel, in tako bi se jedilnik že avtomatsko prilagodil njegovim omejitvam in prepovedim (npr. sladkorni bolnik, ne sme uživati živil z glutenom …). Jedilnik bi bil virtualna knjiga, ki bi potem, ko bi natakar vtipkal številko mize, izpisala jedilnik. Gost bi lahko izbral tudi možnost, da ne želi jedilnika in se glede naročila pogovori z natakarjem.

Jedilnica bi bila prijeten prostor z nevsiljivo glasbo in udobnimi prostori. Gost bi izbral, ali želi sedeti povsem ločeno od drugih ali pa želi biti med ostalimi gosti. Ena od možnosti naročanja bi bila tudi ta, da bi gosta peljali v klet oz. vrt in bi si sam izbral in nabral sestavine, iz katerih bi želel obrok. Pomagal bi lahko tudi pri pripravi in s tem dobil še hitri tečaj kuhanja. Čakanje na hrano je lahko dolgo, in če se gost ne bi odločil za možnost, da gre pomagat v kuhinjo, bi ga zaposlili tako, da bi na mizo dali barvice in škarje. Prt bi bil iz materiala, podobnega papirju. Ko bi gost čakal, bi lahko risal ali izdeloval origamije. Po končani večerji, ko bi se na prtu videle tudi sledi vina in še česa, bi ta prt dobil lično zapakiran, kot spominek na prijeten večer. Doma bi ga lahko obesil kot sliko.

Številni ljudje bi si radi privoščili obisk restavracije ali pa s tem presenetili koga od bližnjih. Razlog, da tega ne storijo, je danes velikokrat pomanjkanje denarja. Rešitev za to je, da bi se v določenem času vrnili in tisto večerjo odslužili, npr. s pomivanjem posode ali pa poliranjem kozarcev.

Če bi bili zraven otroci, ki jih je težko prepričati, naj sedijo pri miru, bi jih lahko oblekli v kuharske uniforme in bi imeli kuharsko-igralni kotiček, kjer bi s pravimi kuharji pripravljali »obrok presenečenja«, ki bi bil vmes postrežen staršem.

Za dame in njihov brezhiben videz bi bilo poskrbljeno na ženski toaleti, kjer bi jim bila na voljo vizažistka: popravila bi make-up, ki se je med večerjo izbrisal, ali pa bi samo zakrila rdečico, ki jo rado pusti dobro vino.

Del restavracije bi bil skupni prostor, kjer ne bi bilo miz, ampak le udobna sedežna garnitura, kamin in police z buteljkami. Tam bi gostje lahko popili dižestiv, pokadili cigareto in se seznanili z drugimi gosti, če bi želeli. Buteljke, ki bi bile shranjene na policah, bi lahko po lastnem izboru degustirali. Če bi se iznenada odločili, da še ne želijo domov, ampak bodo prespali kar tam, bi imeli možnost, da svoje perilo čez noč pustijo v pranju in dobijo zjutraj svežega nazaj.

Če bi gostje ostali več dni, bi jim na podlagi podatkov, ki bi jih dobili s kartice, pripravili ponudbo za preživljanje prostega časa, glede na to, kaj kraj lahko ponudi. Dobili bi možnost početi karkoli, le da bi bila tista ponudba, ki naj bi gosta po možnosti bolj zanimala, podrobneje opisana, z več zanimivimi stvarmi, ki jih gost mogoče še ni počel, opis pa bi ga pritegnil, da bi poskusil še to.

Ko bi gost osebju pustil zdravstveno kartico, bi dobili tudi njegove rojstne podatke. Če bi praznoval rojstni dan ravno na ta dan, bi ga na koncu presenetili s torto ali šopkom.

Ko bi gostje odhajali domov, bi dobili dobroto, kot je kozarec domače marmelade, kruh, sir, čaj … nekaj, česar med večerjo niso poskusili, z vabilom, naj se še oglasijo, saj je vredno poskusiti še veliko stvari.

Avtorica: Amanda Kladnik (3. letnik IO)
april 2010
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja I
Mentor: dr. Barbara Predan
Šolsko leto: 2009/2010