Seminar: Storitveno oblikovanje

Storitveno oblikovanje je lahko zanimiv prikaz pozitivnega vpliva na človeka, da posredno ravna po naših željah. Izbrala sva si perečo temo ločevanja odpadkov, saj sva mnenja, da se vsi zavedamo negativnih vplivov na okolje, a jih premalo ravna tako, da bi to spremenili, medtem ko so naslednji podatki skrb vzbujajoči:

»Slovenska gospodinjstva vsako leto ‘proizvedejo’ več kot 600.000 ton odpadkov, v Evropski uniji pa letno nastaneta dve milijardi ton odpadkov. Količina odpadkov v razvitih državah sicer še narašča, vendar se odnos do njih spreminja. Odpadki namreč niso več nekaj odvečnega, kar sodi zgolj na vedno bolj polna smetišča, ampak danes predstavljajo potencialne surovine, katerih pot se s sicer urejenih, okolju prijaznih odlagališč vedno bolj preusmerja v tehnološko vrhunsko razvito industrijo za predelavo odpadkov v zopet koristne surovine, kompost ali gorivo. Pri tem procesu preobrazbe odpadkov v ponovno uporabne surovine lahko sodelujemo prav vsi, in sicer tako, da ločeno zbiramo odpadke. Tako pomembno prispevamo k možnosti njihove ponovne uporabe. Na odlagališče bodo tako prispeli le odpadki, ki jih ni mogoče predelati ali koristno uporabiti. To določa tudi zakonodaja EU, ki od svojih članic zahteva, da vsako leto zmanjšujejo količino odpadkov na odlagališčih. Zbrane odpadke predajo pooblaščenim podjetjem, ki poskrbijo za njihovo predelavo. V Sloveniji je registriranih 31 podjetij za zbiranje papirja in stekla, 30 za zbiranje plastike in kovine, 28 za zbiranje baterij in akumulatorjev ter 28 za zbiranje bioloških in kuhinjskih odpadkov. Kar zadeva podjetja za predelavo odpadkov, se jih osem ukvarja s predelavo papirja, eno s predelavo stekla, šest s predelavo bioloških kuhinjskih odpadkov, tri s predelavo plastike, dve pa s predelavo kovin.«[1]

Kljub skupni temi sva k problemu ločevanja pristopila vsak s svoje strani. Raziskovala sva, kako ljudi sploh pripraviti do ločevanja odpadkov ter kako poenostaviti ločevanje in razpoznavanje posameznih izdelkov glede na zabojnike, v katere sodijo.

Kako spodbuditi ločevanje odpadkov?[2]
Po mojem mnenju bi morala biti ekologija pomemben del našega vsakdanjika in prilagojena vsem našim aktivnostim. Skrb vzbujajoči so predvsem podatki, kako dolgo se odpadki razkrajajo in koliko nevarnih plinov in ostalih snovi se ob tem proizvede. Pri vsem skupaj je najbolj ironično, da danes nekaj odvržemo, jutri pa izdelamo novo. Zgovoren primer slednjega je embalaža – npr. kovinske pločevinke in kosi plastične embalaže so zelo težko razgradljivi. Vsakič znova proizvajamo nove, medtem ko uporabljene redno odlagamo na smetišča. Reciklaže je še vedno premalo, zato še povsem uporaben material ne kroži ves čas, temveč se nalaga na odlagališčih.

Res je, da imamo kontejnerje za ločeno zbiranje odpadkov: za embalažo, steklo, papir, komunalne odpadke in biološke odpadke. Težava je v tem, da niso na voljo povsod. V Sloveniji še vedno najdemo mesta in vasi, v katerih kontejnerjev za ločeno zbiranje odpadkov preprosto ni. To bi po mojem mnenju morali popraviti, saj odpadki nastajajo povsod, kjer so ljudje, ne glede na to, kako odročen je kraj.

Drugi problem vidim v nezrelosti ljudi, predvsem najstnikov, ki namerno odlagajo odpadke v napačne zabojnike. Takšna nezrelost lahko povsem prepreči možnost reciklaže zbirnega materiala, saj se lahko gradivo uniči in vsa nadaljnja uporaba je onemogočena.

Kot tretje pa je treba vzeti v obzir tudi dejstvo, da imajo nekateri predsodke pri uporabi recikliranega materiala in ga zato ne želijo uporabljati, čeprav je cenejši. Na trgu lahko zasledimo ogromno izdelkov iz reciklirane plastike, kovine, papirja, lesa in ostalega. Presenetljivo je, kaj vse se da izdelati, kljub temu pa menim, da potencial še zdaleč ni izkoriščen. Konec koncev je recikliran material takšen kot katerikoli drug in možnosti za nove izdelke so neomejene.

Rešitev za naštete probleme sem poskušala najti v drugačnem pristopu k zastavljenemu vprašanju. Sem namreč mnenja, da če želimo, da ljudje svoje obnašanje spremenijo, jim moramo ponuditi nekaj v zameno, da bo uspeh zagotovljen. Če upoštevamo, da so zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov dosegljivi vsem, moramo nekaj narediti, da ljudi odvrnemo od napačnega odlaganja odpadkov. Hkrati pa seveda iščemo tudi rešitev, kako k ločevanju spodbuditi tiste, ki se za takšen korak doslej niso odločili.

Moja rešitev je preprosta: v zabojnike bi namestila števce in senzorje, ki bi nadzorovali odlaganje odpadkov. Vsak uporabnik bi imel svojo kartico ali čip, na katerega bi nalagal točke. Točke bi pridobival s pravilnim ločevanjem odpadkov, saj bi senzor preveril verodostojnost odpadka, ki mu je kontejner namenjen. Več odpadkov ko bi prispevali, več točk bi pridobili, senzor pa bi takoj opozoril na neprimerne odpadke in jih izločil, zato v nadaljnji reciklaži s tem ne bi bilo težav. Z zbranimi točkami bi lahko uveljavljali popuste v trgovinah, kjer bi se odštel strošek embalaže za število točk, ki bi jih imel uporabnik na voljo. Lahko pa bi tudi naročal različne izdelke iz recikliranega materiala po znižanih cenah ali celo zastonj, spet glede na število zbranih točk.

Mislim, da bi na ta način složno deloval celoten sistem za ločevanje odpadkov. Sčasoma bi se vsi navadili in bi to postal del vsakdanjika vsakega posameznika. Postalo bi nekaj čisto običajnega, kot umivanje zob ali jutranja kava.

Kako poenostaviti ločevanje odpadkov?[3]
V Sloveniji je omogočeno zbiranje naslednjih vrst odpadkov:
– papir in karton
– steklo
– embalaža
– biološki odpadki
– kosovni odpadki
– zeleni odrez
– nevarni odpadki iz gospodinjstev
– električna in elektronska oprema
– ostanek odpadkov
– posebni odpadki

Prve tri kategorije verjetno poznamo vsi. To so zbiralniki modre, zelene in rumene barve, najdemo pa jih na najrazličnejših mestih po Sloveniji. Po navadi se osredotočamo na to, kaj vanje sodi, sam pa sem pogledal z nasprotne strani. Torej – kaj v zbiralnike ne sodi. Tako denimo kartonasta embalaža tekočin ne sodi v zabojnik za karton, ampak v zabojnik za embalažo. Prav tako tudi kakorkoli umazan ali navlažen papir, povoščeni, kopirni ali plastificirani papir ne sodijo v zbiralnik za papir. Zabojnik za steklo prav tako ni namenjen vsem vrstam stekla, saj vanj ne sodijo avtomobilska in okenska stekla, ogledala, kristal, steklo svetil, pleksi steklo, žarnice in neonke itd. Poleg naštetih zabojnikov lahko ločeno zbiramo tudi biološke odpadke v zbiralnikih rjave barve.

Odvoz kosovnih odpadkov je organiziran dvakrat letno. Namenjen je različnim hišnim odpadkom, kot so kopalniška oprema, pohištvo, preproge, vzmetnice, svetila in senčila. Zmotno mišljenje je, da tja sodi tudi električna in elektronska oprema, saj jo je zaradi spremenjene zakonodaje že nekaj let treba zbirati ločeno. Te vrste odpadkov moramo sami odpeljati na zbirališče, kjer imajo za to posebne zabojnike.

Pod zeleni odrez spadajo različno listje, cvetje, lončnice ter ostanki od obrezovanja dreves. Tudi ta odvoz je organiziran dvakrat letno (spomladi in jeseni), tako kot že omenjeni kosovni odvoz in odvoz nevarnih odpadkov iz gospodinjstev. Med zadnje spadajo akumulatorji, baterije, barve, kemikalije, olja, pesticidi, zdravila in kozmetična sredstva. Poznamo še posebne odpadke, kamor spadajo gradbeni odpadki, avtomobilske gume, avtomobili in azbestni odpadki. Med ostanek odpadkov pa štejemo vse ostale, kot so plastificirani papir, stiropor, plenice, pepel, tkanine, mačji pesek, kasete, fotografije, guma, keramika, žarnice itd. Odvoz je organiziran do trikrat tedensko.

Kategorije zbiranja odpadkov niso enotne in od države do države variirajo. Na Japonskem imajo na primer popolnoma drugačne kategorije kot mi. Ločujejo gorljive odpadke, pločevinke, »spray« pločevinke, PET-plastenke, steklenice, uporabljen papir in oblačila, neonske luči in baterije, negorljive odpadke, velike odpadke, komercialne odpadke itd. Iz vsega naštetega je jasno razvidno, da je lahko uporabnik zaradi vseh kategorij dodobra zmeden. Zato bi bilo treba pred morebitno racionalizacijo na mednarodnem področju uskladiti same parametre ločevanja. Vse do takrat pa lahko v smeri lažjega in hitrejšega ločevanja razmišljamo le nacionalno, torej le z izdelki slovenskega porekla oziroma z izdelki, katerih embalažo bi pred prodajo prilagodili za naš trg.

Problemi in rešitve
1. Največji problem, ki ga vidim pri ločevanju odpadkov, je ta, da so ljudje zelo zmedeni pri ločevanju dvomljivih izdelkov. Tak primer je npr. embalaža mleka. Ta je sestavljena iz kartona, kovinskega premaza v notranjosti in plastičnega zamaška. Ta embalaža na prvi pogled sodi v zabojnik za papir in karton, vendar to ni res, saj vse kartonaste embalaže pijač sodijo v zabojnik za embalažo. Omenjeni problem bi lahko rešili na več načinov; nekaj jih je prikazanih na spodnjih fotografijah.

Rešitev 1:
Smetnjaki bi imeli, tako kot zdaj, odprtine različnih oblik. Obenem bi bila temu prilagojena tudi embalaža živil in pijač. Posledično bi lahko določeno embalažo odvrgli le v za to namenjen zbiralnik. Stekleni kozarci za živila bi bili tako vsi okrogle oblike, embalaže pijač trikotne itd.

 

Rešitev 2:
Različne oznake na sami embalaži izdelka oziroma neposredno na izdelku.

 

Slika 1:
Barvna označitev embalaže na spodnji strani (npr. dno embalaže). S takšnim načinom ne bi posegli v grafično podobo uveljavljenih blagovnih znamk in njihove embalaže.

 

Slika 2:
Dodatna oznaka na embalaži – tako bi lahko povezali prvo rešitev z drugo. Oznaka bi povzemala obliko odprtine in barvo pokrova. Na mleku bi torej dodali trikotnik rumene barve. Tako bi takoj vedeli, da embalaža mleka sodi v rumen zbiralnik s trikotno odprtino.

 

Slika 3:
Pokrovčki embalaže bi bili lahko usklajeni z barvami pokrovov. Tako bi bili pokrovčki kartonaste embalaže rumene barve, pokrovčki steklene zeleni itd.

2. Drugi izstopajoči problem je ta, da ljudje ne poznajo vseh kategorij, po katerih naj bi ločevali. Večina pozna zgolj ustaljene kategorije: zbiranje papirja in kartona, stekla, embalaže, bioloških odpadkov ter kosovni odvoz. Prav zaradi nepoznavanja ostalih kategorij na kosovnem odvozu največkrat pristanejo najrazličnejši odpadki, ki v to kategorijo sploh ne sodijo. Lep primer so avtomobilske gume, televizorji in računalniki. Prav tako različni nevarni odpadki iz gospodinjstev pristanejo med ostalimi odpadki, ali pa njihovo embalažo preprosto odvržejo v zbiralnik za embalažo.

Rešitev vidim v informacijskem oblikovanju. Na vsako zbirno mesto za ločevanje odpadkov bi izobesili Abecedo odpadkov. Na spisku bi bili odpadki razvrščeni po abecedi, poleg pa bi bilo označeno, za katero vrsto odpadka gre in kam sodi. Razpredelnica bi bila tudi barvno razdeljena.

3. Zadnji od pomembnejših problemov pa je ta, da podjetja, ki se ukvarjajo z zbiranjem odpadkov, preredko organizirajo odvoz redkejših in nevarnih odpadkov, obenem pa je treba določene izdelke odpeljati prav na smetišče. To pa je očitno za večino že prezahtevno, in zato na kosovnem odvozu skoraj vedno končajo izrabljene pnevmatike ter elektronska in računalniška oprema, čeprav tja ne sodijo. Zato tudi listje pogosto pristane v zabojniku za organske odpadke, baterije pa v zabojniku za ostale odpadke.

Rešitev vidim v tem, da bi podjetja, ki se ukvarjajo z odvozom, večkrat organizirala odvoz tudi bolj »eksotičnih« odpadkov oziroma da bi bila zbiralna mesta za te odpadke na več koncih mesta, in ne le na enem.

Avtorja: Katja Turk in Alen Mencej (3. letnik IO)
april 2010
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja I
Mentor: dr. Barbara Predan
Šolsko leto: 2009/2010


[1] Snaga, ”Ločeno zbiranje odpadkov”, http://www.jh-lj.si/snaga/locevanje, 19. april 2010.
[2] Avtorica Katja Turk.
[3] Avtor Alen Mencej.

VIRI
Snaga, ”Ločeno zbiranje odpadkov”, http://www.jh-lj.si/snaga/locevanje, 19. april 2010.
SloPak, ”Ozaveščanje”, http://www.slopak.si/ozavescanje.htm, 19. april 2010.