Naloga: Recenzija razstave

Razstava Niko Kralj: neznani znani oblikovalec je bila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje postavljena na ogled od 15. decembra 2011, pa do 4. marca 2012. Avtorici razstave, Špela Šubic in Barbara Predan, sta glavno idejo razstave o oblikovalcu Niku Kralju, zaobjeli že v samem naslovu. Kontradiktornost uporabe dveh pridevnikov v naslovu napeljuje na dvojnost našega zavedanja in potencialnega prepoznavanja del oblikovalca Nika Kralja. Pridevnik neznani nakazuje na to, da večina ljudi ne pozna Nika Kralja in njegovih del (ne prepozna jih kot njegova avtorska dela) in to kljub temu, da večina pozna njegove izdelke, saj so nas (številni nas še vedno) tako rekoč obkrožali na vsakem koraku. In skupna nota vseh teh izdelkov je bila ta, da za njimi stoji pionir slovenskega industrijskega oblikovanja, Niko Kralj. Glavna ideja avtoric razstave je torej bila, da izdelke s katerimi smo bili dnevno v stiku, povežemo z oblikovalcem Nikom Kraljem.

Foto: Matic Ačko (študent 2. letnika IO)

Razstava je bila razdeljena na tri dele. V prvem prostoru je bila predelna stena na kateri je bilo s pomočjo časovnega traka grafično prikazano življenje oblikovalca. Na drugi strani stene so bili razstavljeni številni Kraljevi zapiski in ostali rokopisni izvlečki. Poleg stene so bili postavljeni trije njegovi najbolj znani stoli: Rex, Lupina in 4455. Ker se ergonomije ne more ocenjevati vizualno, je bilo obiskovalcem na ta način omogočeno, da jo preverijo v prvi osebi. Razstava nas je nato vodila preko sobe z realiziranimi projekti – večina pod okriljem podjetja Stol Kamnik; do tretjega prostora s koncepti in pohištvenimi sistemi, vse našteto pa je zaključila video projekcija oddaj z Nikom Kraljem kot gostom.

Glavne točke pri katerih sta se avtorici razstave ustavili so bile povezane s Kraljevim eksperimentalnim delom. Kralj s svojimi poskusi z vezano ploščo, namreč sodi med vodilne oblikovalce, ki so delovali v času po drugi svetovni vojni. Slednje potrjuje tudi podatek, da je Kralj patentiral preko 100 patentov. Prav tako je razstava izpostavila dejstvo, da le avtorjeva obrazložitev izdelka tega prikaže v pozitivni luči, vsi nadaljnji opisi pa so kritike, ki le iščejo kaj bi se dalo na izdelku še spremeniti. Ustvarjalki razstave sta veliko prostora in pozornosti na razstavi posvetile oblikovalčevemu razmišljanju o danostih in tehnologijah lesnega materiala, razmišljanju o ekonomičnosti in o novih načinih uporabe izdelka. Zasledimo lahko tudi Kraljevo močno izraženo težnjo po celostnem oblikovanju izdelka, težnjo k modularnosti in unikatnosti skozi serijo.

Menim, da sta avtorici pripravili smiselno zaokroženo razstavo, ki nas vodi preko predstavitve oblikovalčevega dela in življenja, do prvoosebnega testa njegovih najbolj znanih stolov, pa vse do njegovih realiziranih in nerealiziranih projektov in konceptov. Prikazane so tudi strani iz nemške revije MD, v kateri so predstavili njegovo delo, ter širšo evropsko in svetovno javnost seznanili z delom slovenskega oblikovalca. Na razstavi je obrazložena tudi pot k nastajanju Inštituta za industrijsko oblikovanje in Kraljeva poklicna pot na Fakulteti za arhitekturo.

Razstavni eksponati so podkrepljeni s Kraljevimi originalnimi skicami, načrti in citati. Zadnje se zdi smiselno, saj velja Niko Kralj za izredno pišočega oblikovalca. To kar razstavi manjka, pa so konkretni podatki: število izdelanih, število prodanih izdelkov ipd. Na ta način bi pokazali na dejansko razšerjenost izdelkov in njihovo prodajno uspešnost v javnosti. Pokazali bi na delo oblikovalca, ki je oblikoval številne kose pohištva s katerim smo bili (in še vedno smo) v stiku, pokazali bi koliko kosov pohištva je bilo prodanega in kje vse ga je bilo (in še vedno je) mogoče najti.
Foto: Matic Ačko (študent 2. letnika IO)

Ne glede na povedano, razstava lepo predstavi raznovrstno razmišljanje oblikovalca, tako o fiktivnem konceptu, kot tudi o končnem, realiziranem izdelku, s katerim Kralj vsakič znova išče nove inovativne oblike in nove uporabnosti. Oblikovalski pristop in kreativno razmišljanje je na razstavi prikazno z evolucijo stola Rex. Postopni razvoj stola dodatno podkrepi otroški ležalnik, pravtako iz kolekcije Rex, kar v praksi pokaže na razmišljanje o nadgrajevanju prvotne ideje in v pridobivanju novih vidikov uporabe.

S stolom Lupina sta avtorici pokazale Kraljevo filozofijo, kako skupni izhodiščni formi spremeniti kontekst in s tem pridobiti nov način, nov vidik uporabe. Z dodajanjem in odvzemanjem elementov se je stolu spremenila likovna vsebina, kot tudi namembnost. Kralj je z minimalno spremembo dosegel postavitev Lupine v nove ambiente, dosegel je nove uporabnike. Z Lupino pa je mogoče opozoriti še na drug vidik Kraljevega dela in to je ekonomičnost. Stol je sestavljen iz dveh povsem enakih lupin in privijačen iz dvakrat po treh vijakov ter spreminjajočih (glede na namen in ambient uporabe) dodatnih elementov (noge stola).

Eksperimentalni projekti in koncepti ter sistemsko pohištvo iz Kraljevega obdobja na Inštitutu pa so bili – kot že omenjeno – postavljeni v tretjo galerijsko sobo. S tem se vsebinsko ločijo od prej naštetih projektov. Glavna ideja, glavni namen konceptov in sistemskega pohištva je bila, pokazati Kraljevo razmišljanje izven okvirjev. Kralj je v svoje oblikovanje vpeljeval modularnost, ki pa jo je nadgrajeval z nagibanjem k unikatnosti in edinstvenosti. Tukaj sta avtorici želeli poudariti oblikovalčev odnos do ljudi in našega zavračanja uniformiranosti. Z modularnimi, serijsko proizvedenimi enotami, bi si lahko vsak po svoje opremil dom in hkrati ustvaril unikatno postavitev in svojstven vizualni izgled. S to filozofijo je želel doseči ljudi živeče v blokovskih naseljih, živečih v stanovanjih ki so si povsem enaka. Podoben modularni pristop v kombinaciji z unikatnostjo se prav tako kaže v kolekciji lesenih igrač.

Kot zaključek razstave so bile na steno projecirane oddaje z gostom Nikom Kraljem. Projekcija je obiskovalcu omogočila, da si je odpočil in hkrati obnovil, ter potrdil ali ovrgel pridobljene vtise o Kralju.

Glavno ideja razstave je torej bila, dela oblikovalca Nika Kralja “avtorsko podpisati”. Podpisati ga pod izdelke, ki jih poznamo, saj nas tako rekoč spremljajo na vsakem koraku, tako v bolnišnicah, na železniških postajah, kot tudi šolah in fakultetah. Menim, da je razstava glavno idejo odlično opravila. Natančno pa so bile oblikovane tudi podideje, te so gledalcu omogočile vpogled v razmišljanje velikana slovenskega oblikovanja.

Avtor recenzije: Matevž Šmuc (2. letnik IO)
7. 3. 2012
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja II
Mentorica: dr. Barbara Predan
Študijsko leto: 2011/2012