Naloga: Recenzija razstave

Recenzija se nanaša na razstavo Niko Kralj: Neznani znani oblikovalec, ki je bila med 15. decembrom 2011 ter 4. marcem 2012 na ogled v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.

Za nadvse primernim naslovom se je skrivala retrospektiva začetnika oz. enega najpomembnejših predstavnkov industrijskega oblikovanja pri nas, Nika Kralja. Kakor nam je dal vedeti že naslov, Nika Kralja oziroma njegove izdelke pozna praktično sleherni Slovenec. Toda, to kar nam je razstava še pokazala je, da ga ne pozna z druge plati, oziroma ne ve, kdo se skriva za številnimi znanimi izdelki. Niko Kralj je znan predvsem po svojem delu v podjetju Stol Kamnik. S svojim delom v Stolu je Kralju uspelo iz proizvajalca licenčnih izdelkov slednjega spremeniti v izdelovalca vrhunskega (oz. vrhunsko oblikovanega) pohištva. V njemu je poleg številnih izdelkov ustanovil prvi oblikovalski oddelek v Jugoslaviji in v svojem času v podjetju ogromno doprinesel k tehnikam krivljenja vezanega lesa. Te tehnike so v duhu njegove filozofije nastale kot nadgradnja Aaltovih ter Eamsovih prizadevanj. V Stolu Kamnik so med drugim nastali njegovi najbolj znani in danes najbolj čislani izdelki, stoli Lupina, Rex ter 4455 (če naštejemo le najbolj vidne), na Inštitutu za oblikovanje pa je potrebno izpostaviti revolucionarni sistem modularnega pohištva Futura. Na žalost pa je Kralj med javnostjo precej manj znan kot izjemen pedagog in teoretik. Dejstvo, ki se zopet nanaša na naslov in dejstvo, ki ga je pričujoča razstava vsaj malo popravila oz. izboljšala.

Foto: Matic Ačko (študent 2. letnika IO)

Razstava nas torej popelje ne le skozi njegov celoten opus, temveč tudi skozi njegovo malce bolj osebno plat in predvsem skozi njegov način razmišljanja (s tem delom pridobimo odličen vpogled in razumevanje kako akutalen je Kralj bil in je še danes). Razstava nam tudi pokaže, da je Kralj bil nadvse skrben arhivar. Slednje se je v primeru razstave izkazalo za zelo dobrodošlo lastnost, saj so obiskovalci – poleg izjemnega števila tipičnih oblikovalskih elementov, od različnih skic, zapisov, načrtov – imeli možnost vpogleda tudi v številne, morda celo nevsakdanje dokumente (npr. parkirne kazni, novoletne kartice). Slednje je omogočilo še toliko bolj zanimivi vpogledov v njegov svet in kot že rečeno, v njegovo razmišljanje.

Razstava je bila smiselno postavljena in se je lepo razvijala, začenši z uvodno tablo, ki je vsebovala kronološki pregled njegovega življenja oz. dela in nam je s tem bila podala dobra osnova za nadaljni ogled razstave. Prav ta prvi element, se je izkazal za dobro odločitev, saj nam je razumevanje dogodkov v zgodovinskem kontekstu omogočalo boljše razumevanje tako avtorja samega kot njegovih del ter navsezadnje tudi same postavitve. Na drugi strani table se je – kot že omenjeno – skrivala predstavitev njegove bolj osebne plati. Na tem mestu bi morda lahko poudarili besedo skrivala, saj je omenjeno zadnjo stran precejšnje število obiskovalcev verjetno zgrešilo, kar je seveda škoda, saj je bila definitivno ena od bolj zanimivih (in humornih) delov razstave. Gre pravzaprav za del, ki bi si ga v takšni obliki želeli videti tudi na ostalih retrospektivah. Prostora, ki sta sledila, sta opisano logično nadaljevala. Prvi in največji, je bil namenjen sedežnemu pohištvu, sistemom ter raznim prototipom. V drugim pa so bili predstavljeni predvsem njegovi modularni pohištveni sistemi in krajši video zapisi iz televizijskih oddaj.

V obeh prostorih je bilo poleg izdelkov razstavljeno tudi precejšnje število fotografij (posebej je očarala odlična fotografija neidentificirane dvorane, polne stolov Lupina), skic, zapisov, plakatov itd. Kljub impresivni količini materiala je le-ta bil predstavljen logično in koherentno, nikdar prenatrpano ali vsiljivo. Izdelki so bili dobro umeščeni v prostor, smiselno glede na njihovo relevantnost, kot tudi s kronološkega aspekta. Več preciznosti bi si morda želeli le pri postavitvi stolov in prototipov, kjer se je hkrati porajalo tudi vprašanje morebitnega restavriranja izdelkov, saj so bili nekateri v malce slabem oz. rabljenem stanju.

Sama razstava pravzaprav ni bila tako obsežna, kot bi morda pričakovali, sploh glede na Kraljev opus (slednjega je bilo delno mogoče zaznati preko posnetkov zbiranja in urejanja materiala). Prisotni so bili vsi bistveni izdelki, mogoče pa bi jim lahko omogočili malce več prostora, več priložnosti, da “zadihajo”. Kljub rečenemu, pa bi lahko na razstavo prikazali tudi kakšen izdelek oz. variacijo izdelka več. Seveda, pa je bilo izdelkov in podatkov še vedno toliko, da so tudi tisti, ki Kralja malce bolje poznajo, odkrili precej stvari, ki jih še niso vedeli. Osebno mi je bil veliko presenečenje stol Mosquito, ki predstavlja precej očitno kopijo LCW stola Charlesa Eamesa, oz. nekakšen hibrid med stolom LCW ter Butter!y Stool-om Sori Yanagija.

Stol Mosquito, Foto: Matic Ačko (študent 2. letnika IO)

Na razstavi je bila tudi zelo dobra poteza uporaba Kraljevih Rexov, ne le kot eksponatov. Namreč, obiskovalci so lahko na njih gledali dokumentarni film oziroma, so se na njih sproščali v pritličju. Slednje jim je dalo odlično priložnost poizkusiti razstavljene izdelke, kar je bila glede na večino ostalih razstav z “Don’t touch” politiko, izjemno dobrodošla (in pomembna) izkušnja.

Skozi razstavo je obiskovalca prevzel nekakšen nenavaden občutek (pravzaprav nadvse podoben tistemu iz razstave Iskra: Neuvrščeno oblikovanje), občutek povezanosti z razstavo (verjetno je delno šlo tudi za nostalgijo). Dobil si namreč občutek, da si na nek način del nje, oz. da so izdelki del nas. Zadnje faktično do neke mere seveda velja, saj smo obiskovalci številne izdelke imeli doma (podobno kot v Iskrinem primeru), ali pa smo z njimi imeli vsaj stik. Ta izkušnja je razstavi dodala neko novo dimenzijo in dodatno vrednost, ki je pri podobnih retrospektivah ponavadi precej redka. Hkrati pa – najbrž zato, ker zdaj gledamo z distanco – dobimo občutek (spet, podobno kot v Iskrinem primeru), da se je verjetno le redko kdo že takrat zavedal, da ima v svojem domu ali okolici vrhunsko oblikovan izdelek in ga zato – ker je bil pač na voljo in vseprisoten – ni cenil tako kot bi si v resnici zaslužil.

Razstava je seveda predstavljala obvezen ogled za vsakega oblikovalca, saj je z njo dobil globji vpogled v Kraljevo delo in način razmišljanja. Hkrati pa je bila izjemnega pomena zato, ker je razstava širila znanje in zavest o oblikovanju, njegovi zgodovini, o predstavnikih oblikovanja, predvsem pa o pomenu oblikovanja, tudi med širšo javnost, kar ji je (vsaj upajmo) tudi uspelo. Ni potrebno posebej poudarjati, da bi takšnih razstav moralo biti absolutno več (morda bi jih morali tudi bolje oglaševati). Vsekakor bi bilo zanimivo razmisliti o nekakšni seriji, npr.: Slovenski oblikovalci, Slovensko oblikovanje, …

Za konec, osebno vsekakor upam, da se bo uspeh razstave in z njo povezana fascinacija nad Kraljem ter stolom Rex akumulirala v ponovnem zagonu proizvodnje stola Lupina.

Avtor recenzije: Luka Gorišek (3. letnik IO)
6. 3. 2012
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja IV
Mentorica: dr. Barbara Predan
Študijsko leto: 2011/2012