Naloga: Recenzija razstave

Prvi vtis razstave je zgoščenost časa in idej. Tu ne mislim zgolj na Liculov obširen in raznolik opus, ki poleg morda najbolj vidnega oblikovanja družbenopolitičnih vizualnih komunikacij, sega tudi na področje oblikovanja gospodarskih in kulturnih vizualnih komunikacij, ampak predvsem na dobra tri desetletja Slovenije v treh različnih političnih okvirih – SFRJ, samostojna Slovenija ter članica EU. Te popolnoma različne podobe v trenutku obudijo duh sedanjega ter preteklega časa, četudi ta ni bil nujno neposredno doživet. Ker je predstavnost teh idej tako jasna, tako logična, sem se zamislila s kakšno samoumevnostjo jo sprejemam.

Srp, kladivo, zvezda, rdeča, polja, industrija, delavci, mladina in fotografije političnih veljakov na ves glas pričajo o času Jugoslavije. Seveda, logično, a ne samoumevno, da so vsi ti elementi obravnavani tako, kakor so. Kot je zapisano v njegovi monografiji, ki je izšla ob razstavi, Licul pri obravnavanju partijskih simbolov naredi prelom s šablonskimi rešitvami in stereotipno simboliko, ter jo obravnava s sodobnejšim in svežim pristopom. Sodobnost odseva tudi prisotnost računalnika. Pri oblikovanju CGP-ja za 8. kongres ZKS-ja močno upošteva izhodišče dogodka; opre se na njegovo vsebino in jo likovno interpretira, pri čemer je seveda idejnost sporočila važnejša od estetskega učinka. Komunikacijski koncept je tako zastavljen drugače od predhodnih, vizualna komunikacija pa je postavljena na višji nivo. V prvem besedilu monografije Vesna Teržan navaja misli A. Kolenca v zvezi s političnimi plakati: »Vsebine so postavljene kot spodbuda za razmišljanje in tudi čustvovanje ter hkrati spodbujajo dialog.« S to celostno grafično podobo Licul postavi nove standarde, njena zasnova in razdelanost pa pomenita tudi podlago za vidna sporočila naslednjih kongresov.

S podobno samoumevnostjo sem se ponovno srečala tudi s slovenskimi tolarji. Kvaliteta predmetov s katerimi operiramo vsakodnevno, navadno sčasoma preide v drugi plan. Oblika v odnosu do funkcije postane irelevantna in kaj je pri bankovcih važnejšega od njihove materialne vrednosti? Pravzaprav je to zelo dvoumno vprašanje. Osnovno sredstvo kot je denar, na nek način pomeni tudi odraz družbenih vrednot nekega kulturnega prostora. In če bi bil ta naš prostor oblikovan vsaj pol toliko kulturno kot slovenski tolarji, verjetno nebi vsako drugo nedeljo hodili na referendume.

Kar me pri Liculovem oblikovanju navdušuje je to, kako pogosto poleg kulturnozgodovinskih spomenikov uporablja tudi naravne, geografske motive Slovenije. Ponekod samostojno, kot na primer na tolarskih kovancih, ali pa so ti motivi združeni, kot na primer pri potnem listu. Pravzaprav rešitve celostne vizualne identitete Slovenije v zasnovi govorijo enak oblikovalski grafični jezik.

Skupna poteza tega širokega in raznolikega obsega razstavljenih celostnih grafičnih podob je sproščenost in ponekod celo igrivost s katero so te podobe zasnovane. Na več primerih je opaziti, kako široko lahko razumemo znak, ter kakšno kvaliteto lahko odprtost znaka doda celostni grafični podobi. Spreminjanje izvedbe znaka lahko na primer vidimo pri oblikovanju CGP-ja za Bohinj, oazo alp. Spremenljivke lahko najdemo tudi v ostalem Liculovem oblikovanju, največkrat pri oblikovanju knjig, kjer kot spremenljivko pogosto uporablja barvo.

Avtorica recenzije: Vesna Gabaj (3. letnik OVK)
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja I
Mentor: dr. Petra Černe Oven
Šolsko leto: 2010/2011