Naloga: Recenzija razstave

Miljenko Licul. Neverjetno angažiran grafični oblikovalec, lahko bi rekli vseprisoten vizionar, s čigar deli se vedoč ali ne srečujemo vsak dan. Oblikoval je namreč velik del celostnih grafičnih podob, znakov, plakatov, knjig, koledarjev, prospektov, razstav in drugih vidnih podob s čimer je pomembno zaznamoval naše okolje.

Razstava Miljenka Licula v Narodni galeriji. S prijaznim dovoljenjem Narodne galerije.

Narodna galerija s katero je mnogokrat sodeloval in ji celo nadel vizualno podobo je pred kratkim v svojem steklenem prizidku gostila obsežno retrospektivno razstavo njegovih del. Postavitev in neka logična razvrstitev tako pestrega opusa kot je Liculov je, verjamem, precej zahteven projekt. Zgovorno se je tokrat problem postavitve projektov reševal po principih, ki jih je Licul sam uporabljal v svojem delu. Vsekakor razstava tako na svoj način pove veliko o njem, o njegovem načinu razmišljanja in reševanju problemov. Združevanje različnih tipografskih elementov, igranje s postavitvijo, barvanje črk, torej najbolj značilni elementi Liculovega oblikovanja – so uporabljeni pri postavitvi razstave, nje oglaševanju in v monografiji, ki je ob njej izšla.

Uvodne besede profesorja Ranka Novaka, katerega delo je bila zasnova in postavitev razstave, so ob črni steni s fotografijami Licula in njegovih kolegov pri postavljanju neke razstave postavljenimi v organizirano mrežo, kljub očitnem zanosu profesorja obtičale nekje pod nizkim stropom v pritličju, kajti pozornost so prevzemale živahne roza obarvane stene polne znakov za najrazličnejša podjetja in vabljive vitrine zadaj.

Naše občudovanje Liculovih del je morda malce zmedel koledar, ki je nastal tik pred njegovo smrtjo in je visel na črni steni zadaj. Kar je za sam proces gledanja pomenilo, da po uvodnih besedah o njegovem delu, pregledu njegovih znakov, morda vitrin z denarjem že govorimo o njegovi smrti in o koledarju za kmetijo Kogl kot zadnjem njegovem delu. Morda pa je ravno to tisto, kar opazovalcu v zavesti pusti še toliko večji vtis, ker se zave minljivosti človeka kljub večnosti njegovih del. Ne vem, kakor za koga verjetno.

Kakorkoli že, dolgo smo se zadržali pri vitrinah z bankovci, kovanci in znamkami, ki s svojo večplastnostjo pričajo o kulturnih in naravnih znamenitostih Slovenije. Njihovo podobo je Licul spretno stkal s prepletom etnoloških motivov, izohips krajev kjer so le ti stali, ter umetnosti od Vaške situle pa do umetnosti 2o. stoletja. Osebno me je najbolj presenetila serija rezervnih bankovcev za katere je uporabil bolj žive barve, močne kontraste in zanimive vzorce. Vsekakor estetsko dovršeni bankovci.

Tu se pokaže tudi Liculova povezovalna vloga v našem kulturnem prostoru. Portrete za slovenske tolarje je namreč narisal slikar Rudi Španzel (pa ne, da sam ne bi bil dober risar, ravno nasprotno, kar smo lahko videli v njegovih skicirkah in študijah za oblikovanje denarja). Da je bil ljudski človek in dober sodelavec, je očitno skozi ves opus njegovih del, saj so povsod sodelovali slikarji, fotografi, umetnostni zgodovinarji, arhitekti in številni drugi. Njegova dela so tako sinteza truda mnogih in ravno zato tako bogata likovno in komunikativno, v dialogu z naročnikom, sprejemnikom, sodelavci in okoljem.

Po stopnicah v prvo nadstropje. Tam smo se srečali s celostno podobo in s šestnajst rdečih plakatov za 8. Kongres Zveze komunistov Slovenije, ki so kombinacija dokumentarnih fotografij in verzov slovenskih pesnikov. Kot je sam rekel (tako je vsaj pisalo v Pogledih, št. 6, 9. marca 2011), mora biti Zveza komunistov avantgardna na vseh področjih tudi v svoji grafični podobi. Kar mu je nedvomno uspelo predvsem v oblikovanju znaka s trikrat ponovljenim srpom, zvezdo in kladivom, ki je eden prvih pri nas izveden s pomočjo računalnika. Sledilo je neverjetno število najrazličnejših celostnih podob za ljubljansko Univerzo in njene članice, Mestno občino, Narodno in Jakopičevo galerijo, Vzajemno, Bohinj, Park Škocjanske jame, Slovenijales, Pivovarno Laško in mnoge druge … ob katerih smo lahko poslušali profesorja Novaka, ki je z zanosom človeka, ki je očitno tudi sam bil del številnih projektov, govoril o njih nastajanju, vmesnih težavah in končni izvedbi.

Še nadstropje višje smo si lahko ogledali knjige in monografije umetnikov kot so kipar Boljka, Tomaž Kržišnik, slikar Janez Bernik, fotograf Joco Žnidaršič in drugih. Te so bile razstavljene na roza policah z belimi predelnimi stenami, ki so omogočale, da stopiš bliže in v miru pogledaš detajle in te medtem ne moti pogled na celoto. In na kocu plakati za bienale industrijskega oblikovanja, balkanski filmski festival, projekte Narodne galerije, Loškega muzeja in drugi plakati s skrajno zabavnimi rešitvami, kot je na primer plakat Oporne točke.

Vse Liculove izdelke povezuje večplastnost, ljubezen do detajlov, smisel za humor, primernost, senzibilnost in spretna raba vedno istih štirih tipografij iz katerih je ustvaril prepoznavne znake z močno sporočilnostjo in inteligentnim humorjem, ki kažejo izjemno razgledanega, senzibilnega in toplega človeka.

Šele na tej razstavi sem spoznala resnično veličino človeka, ki je oblikoval neverjetno velik del naše vizualne identitete. Glede na njegovo poreklo se človek lahko zamisli in se upravičeno vpraša, kaj je z našo nacionalno zavestjo, ki je sami ne premoremo ali pa vsaj ni niti blizu zavesti, ki jo ima o svojem slovenstvu lahko nekdo, ki v bistvu ni Slovenec, pa se izkaže, da očitno bolj kot marsikdo, ki je rojen tu.

Avtorica recenzije: Sara Mušič (4. letnik OVK)
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja II
Mentor: dr. Petra Černe Oven
Šolsko leto: 2010/2011