Naloga: Recenzija razstave

Moje prvo srečanje z deli Miljenka Licula je bilo leto ali dve preden sem se preselil v Ljubljano zaradi študija. Za nekaj drobiža sem v knjigarni zraven Ljubljanice kupil katalog razstave Studia Znak iz devetdesetih. Spominjam se s kakšnim strahospoštovanjem sem listal dokaj obrabljen katalog in preučeval ponatisnjene oblikovalske sisteme in koncepte.

Oblikovalski dosežki Miljenka Licula so zame že takrat stali na piedestalu umetniških del; nisem jih mogel razvozlati, lahko sem le občudoval izčiščeno in načrtovano prepletanje forme in vsebine. Letos sem ob skoraj končanem študiju oblikovanja vizualnih komunikacij imel priložnost ponovno videti ista in še veliko drugih del na razstavi. Tokrat sem iste znake in celostne podobe gledal s popolnoma drugimi, veliko bolj kritičnimi očmi. In ista dela so mi ponudila še toliko boljšo izkušnjo, saj sem si lahko predstavljal oblikovalske procese v katerih so nastajala.

Na razstavi je bilo najbolj očitno to, da so predstavljena dela produkt avtorja, ki se ne zmeni za tržne zahteve marketinga in ostaja zvest osnovnemu oblikovalskem poklicu. Dela so mirna, natančna, ne vreščijo z oglaševalskim kičem, temveč so oblikovalsko izčiščena in delujejo kot zaprt sistem. A ravno v tej samozadostnosti vidim tudi relativno nekomunikativnost znakov iz nekega prejšnjega časa. Vajen multimedijskih sistemov, ki aktivno vključujejo potrošnika, v Liculovih znakih pogrešam malo neuradnega duha in vedrine. Znaki in podobe so pogosto preveč stroge in me na nek način odbijajo, kot da ne bi bile namenjene meni, oziroma sem kot »sogovornik« odveč. Čeprav z lahkoto berem strukturo in idejo po kateri so bili sestavljeni, v njih ne najdem nobene igrivosti, razgibanosti in eksperimenta, nobenega presenečenja. V vsakem naslednjem znaku se zrcali odsev prejšnjega. Pri nobeni rešitvi se nisem ustavil in pomislil: »Oh, kako dobra ideja, jaz se česa takega ne bi nikoli spomnil«. Vse rešitve so zelo logične, zelo »korektne« in zelo predvidljive.

Razstava Miljenka Licula v Narodni galeriji. S prijaznim dovoljenjem Narodne galerije.

Edina izjema, ki po mojem mnenju izstopa, je podoba Pivovarne Laško. To je ena najboljših celostnih podob za pivo, kar jih poznam. O poetično oblikovanem slovenskem tolarju je bilo že toliko napisanega, da se mi zdi vsaka pohvala odveč. Naj povem le to, da zadnjih tolarskih bankovcev, ki sem jih imel v denarnici, nisem nikoli zamenjal v evre. Čuvam jih kot dober primer, kako ima nekaj tako vsakdanjega in tehničnega kot je denar, lahko trajno estetsko vrednost.

Omenil bi še eno stvar, ki sem jo skozi leta opazil pri vseh oblikovalcih, ki so delovali v Studiu Znak: popolna neobčutljivost za barve. V svoje kompozicije matematično dodajajo barvo po principu: bela podlaga + črna + dodatna barva  = končan izdelek. Barve so surove, strupene, izgledajo industrijsko in so izbrane brez vsakega občutka. Pogosta je temno modra, krvavo rdeča ali temno zelena. Opazil sem, da so to barve, ki se pojavljajo tudi v urbani opremi naših mest: temnozelene klopi, ograje in smetnjaki, modri stebri semaforjev, rdeči stebrički, rumeni-temnomodri-temnozeleni pokrovi ekoloških otokov in tako naprej. Iste barvne odtenke najdemo tudi na prometnih znakih. Ne vem, kaj je vplivalo na kaj, a povezava je očitna.

Moje mnenje o celotni razstavi je, da gre za vreden vpogled v način življenja in razmišljanja v času, v katerem so izdelki nastajali. Čeprav je način vizualnega komuniciranja, ki ga razstavljena dela predstavljajo stvar preteklih časov in za današnji svet in trg ni več primeren, ostaja čvrst temelj, iz katerega lahko nove generacije črpajo znanje in na njem gradijo. Prav zato so dela Miljenka Licula stvar kulturne dediščine Slovencev in sosednjih narodov za katere je ustvarjal.

Avtor recenzije: Krispin Stock (4. letnik OVK)
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja II
Mentor: doc. dr. Petra Černe Oven
Šolsko leto: 2010/2011