Naloga: Recenzija razstave

Ob vhodu v Narodno galerijo me je pričakal velik črn pano, na katerem so bile pritrjene črno bele fotografije legendarnega slovenskega fotoreporterja Joca Žnidaršiča. Romantičen, nekoliko žalosten in tih začetek razstave, ki je posthumno posvečena velikemu imenu slovenskega grafičnega oblikovanja se mi je zdel izredno lep in primeren. Fotografije prikazujejo Licula kot srčenga človeka, ki se je predal svojemu delu in ga imel rad.

Oseben in čuten začetek me je pripeljal k njegovemu verjetno najpomembnejšemu projektu, oblikovanju vizualne podobe Slovenije. Tu sem prvič videl celo zbirko kovancev od 10 centov pa tja do spominskih 500 SIT. Najbolj so me pritegnili alternativni bankovci, verjetno zaradi njihove redke pojavnosti in navajenosti na denar, ki smo ga dejansko imeli v obtoku, a vseeno to ni bil edni kriterij moje pozitivne kritike. Predvsem cenim – verjetno ravno na tem projektu to pride najbolj do izraza – njegovo vsestranskost in poznavanje ne le svoje stroke, ampak tudi drugih področij vizualnega komuniciranja. Najboljši primer so njegove korekture ilustratorju, kjer mu daje specifične in zelo natančne napotke.

Razstava Miljenka Licula v Narodni galeriji. S prijaznim dovoljenjem Narodne galerije.

Moram priznati, da sem si razstavo ogledal trikrat. Sicer že res, da mi je bila všeč, ampak glavni razlog je bil moje površno razgledovanje po samem prostoru. Na prvem obisku sem si ogledal le razstavni del v avli, po stopnišču se mi ni uspelo povzpeti. Sicer sem imel občutek, da to, kar sem videl, nikakor ni vse. Podoben problem sem opazil tudi pri določenih kolegih, tako, da sem malce podvomil, da bi bilo krivo le moje nenatančno opazovanje. Drugi obisk pa je bil izjamno kratek, ujel sem le zadnjih 10 minut odprtja Narodne galerije. Šele v tretje mi je le uspelo, da sem imel dovolj časa za nemoten ogled celotne postavitve. Stvar, ki me je zmotila, je bilo lociranje prezentacij denarja v avlo, saj se mi je zdelo, da sem prehitro prišel do tega projekta. Imel sem tudi občutek, da je bila kvaliteta podstavkov na nižjem nivoju kot vse ostalo v zgornjem nadstropju. Poleg motečega napisa specimen, pa me je na vseh razstavljenih eksponatih, ki so bili zaščiteni s steklom, zmotila neprimerna osvetljava. Tako je bil pogled na dela otežen in moteč.

Pregledna razstava v celoti na lep način prikaže velik opus Liculovih del, ter mu nikakor ne naredi krivice, saj gledalec lahko dobi občutek njegove vsestranskosti in sposobnosti izdelovanja vizualno zanimivih podob za zelo različne in raznovrstne naročnike. Ponekod je opaziti sicer nekoliko zastaran oziroma v današnjih dneh neprimeren pristop, vendar je to popolnoma logično. Po večini pa so njegova dela brezčasna in aktualna še danes. To nam pove, da sta bila njegov pristop do dela in njegova oblikovalska vizija prava. Za hip sem se spomnil na Josef Müller-Brockmanna kateremu prištevajo podobne dosežke, imam pa občutek, da je imel Švicar pri svojem delu manjši razpon. Vse stvari so imele podoben, hladen in nekarakterističen pridih, Licul pa se je vsakega projekta lotil drugače in zato se rezultati med sabo konkretno razlikujejo.

Če bi opisoval pomembnost Liculovega prispevka k oblikovalski stroki in državljanom Slovenije nekomu, ki ga ne pozna in ne razume vloge grafičnega oblikovanja v družbi, bi bila dejstva, da potujemo in se identificiramo z »njegovo« osebno izkaznico in »njegovim« potnim listom, pred vstopom v Evropsko unijo pa smo plačevali z denarjem, katerega je ravno tako oblikoval on, dovolj zgovorna. Navsezadnje pa smo si lahko njegova dela ogledali v Narodni galeriji, katera prav tako uporablja njegovo vizualno podobo.

Avtor recenzije: Klemen Ilovar (2. letnik OVK)
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja I
Mentor: dr. Petra Černe Oven
Šolsko leto: 2010/2011