Izbor študentskih recenzij razstave Mijenko Licul, Narodna galerija, 10. 2.-8. 5. 2011:
Sara Mušič, Vesna GabajKlemen Ilovar in Krispin Stock

Razstava Miljenka Licula v Narodni galeriji. S prijaznim dovoljenjem Narodne galerije.

Nagovor Miljenka Licula ob prejemu Prešernove nagrade (2008)

Spoštovani!

Živimo v času, ko se z velikimi napori spopadamo z že skoraj kroničnim stanjem ogroženosti okolja. To je tema, ki počasi, a temeljito postaja središče skrbi, strahov ter zanimanja medijev in javnosti. Čeprav pozno, se svet vendarle odziva s konsenzom na globalni ravni. Že dejstvo, da se zavedamo problema, je pomemben korak k iskanju rešitve.

Splošna predstava o problemu onesnaževanja okolja se skoraj praviloma začne in konča na ravni emisij strupenih snovi v ozračje, pri zastrupljanju pitne vode, hiperprodukciji odpadkov …To vse so dokazana in izmerljiva dejstva. To je materialna podoba problema.

In kaj se dogaja z nematerialno, duhovno dimenzijo problema? Se enako prizadeto in enako glasno zavedamo tudi duhovnega onesnaževanja? Bi bilo preveč pogumno trditi, da je pravzaprav onesnaževanje duha mati vseh onesnaževanj? Gre za komponente prostora, ki niso tako otipljive, ki jih težko zaznavamo z vonjem, okusom in jim težko izmerimo maso ali volumen. Oblikovanje zavesti o obstoju imaginarne dimenzije življenjskega okolja je nujna predpostavka za odnos do sveta in okolja kot celote.

Medijski prostor, od katerega smo vsi odvisni in nanj vezani, četudi nam to ni vedno najbolj všeč, je obsojen na kruto bitko za preživetje. V ozračju novo nastajajočega turbokapitalizma se počasi brišejo meje med kakovostjo in funkcijo informacij. Mediji intenzivno “rumenijo”. Resni in referenčni časopisi zelo očitno posegajo po orožarni rumenega tiska kot edini možnosti za preživetje.

Urbana kultura ni samo žrtev hitrih, poceni in običajno slabih arhitekturnih rešitev. V najlepše dele mest in vasi, v prostor skrbno načrtovanih arhitekturnih dogodkov se skoraj brezobzirno naseljuje množica gigantskih plakatov, ki tako rekoč “kričijo” na nas s svojimi pogosto neokusnimi in lažnivimi gesli. To je žal postala nekakšna urbana vizualna konstanta, ki temeljito ogroža naš skupni javni prostor in vizualno kulturo v imenu svobode trženja in izražanja.

Pred slabim letom so na zaslonih nacionalne televizije daljši čas prevladovale naslednje teme: zgodba o operacijskih mizah, promocija neke znamke tunine in morda najbolj tragična od vseh – podoba mlade matere in gospodinje, ki doživlja vrhunsko srečo ob lesku straniščne školjke. Iz dneva v dan, iz meseca v mesec smo bili (in smo še) obsojeni na to raven javne televizije.

Ne morem pristati na tezo o vseprisotni popolni svobodi izražanja, ki sočasno na ostankih te svobode žrtvuje dostojanstvo duha in kulturno podobo skupnosti, v kateri živimo. Stanje na področju kakovosti javnega komuniciranja je, milo rečeno, problematično. Za takšno podobo so odgovorni predvsem lastniki in upravljavci medijev. Medijske hiše, veliki naročniki ter tudi oblikovalci in snovalci medijskih sporočil v boju za zaslužek pogosto pozabljajo na temeljne etične postulate.

Država je velik, vpliven in pomemben naročnik na področju vizualnih komunikacij. Odgovornost za vsebinsko in vizualno podobo javnega prostora narašča s “težo” in vplivom naročnika. In prav odgovornost za celovito in kakovostno podobo javnega prostora je vzvod, ki naj bi spodbudil vlado, da se tega problema loti temeljito, celovito, sistematično in profesionalno. Vzorci za reševanje takih problemov so nam znani, posebej še sedaj, ko imamo pred seboj modele iz Evropske unije. Ne glede na politično opcijo, ki je trenutno na oblasti imamov si, ki se kakorkoli posredno ali neposredno srečujemo s problemom podobe naše države pravico pričakovati in zahtevati, da se poiščejo razpoložljive poti k najboljšim rešitvam.

Bitke za doseganje pravih, kakovostnih in pozitivnih rešitev niso preproste. Radi omenjamo primere francoskih predsednikov, ki svoj mandat skoraj praviloma obeležijo z markantnimi in za svetovno kulturo referenčnimi projekti: center Georgesa Pompidouja, Orsayjski muzej, nova opera, nova nacionalna biblioteka, novi vhod v muzej Louvre, muzej neevropskih kultur … Tudi mi, državljani Republike Slovenije, si želimo pogumnih potez države in državnikov naše domovine, na katere bodo ponosne še mnoge generacije za nami.

In da me to pisanje ne bi zapeljalo v sladkobno leporečje, bi rad svoj prispevek sklenil z vrnitvijo na sam začetek tega govora. Brez zavesti o pomenu podobe mentalnega okolja ne bomo nikoli rešili problema onesnaženja fizičnega okolja. Pri oblikovanju projekta odgovornega odnosa do okolja moramo kreativno sodelovati vsi. A ne s pozicije dobrikanja avtoritetam in nekritičnega pristajanja na rešitve in ponudbe, ki nas kaj hitro pripeljejo v temna, že preizkušena področja dogme; skozi kritičen in strokovni dialog moramo izpiliti najboljše rešitve za naše probleme.


Post scriptum

Potreba po manifestaciji kulturnega v človeku ostaja vedno prisotna, ne glede na sistem, trenutne razmere, status ali politično opcijo. Ob zadnji spremembi v začetku devetdesetih let se je tu in tam kakšen avtor, ki je bil uspešen in prisoten tudi v prejšnjem sistemu, nespretno in nepotrebno poskušal opravičiti z izjavo, da je režim izkoriščal njegov talent. Talent je treba čim bolj “izkoriščati”! Treba je brati dobro literaturo nadarjenih pesnikov in pisateljev, poslušati glasbo dobrih in veščih glasbenikov, gledati umetnine izvrstnih slikarjev in kiparjev, naročati načrte pri dobrih arhitektih, obiskovati filme najboljših režiserjev in navsezadnje delati z dobrimi oblikovalci. Treba je izkoriščati in uživati njihova dela. Samo tako bo svet boljši, lepši, pravičnejši in navsezadnje tudi privlačnejši.

Hvala lepa!

Intervju Miljenko Licul, Prešernov nagrajenec
Država potrebuje pogum za revizijo svoje podobe
Dnevnikov objektiv, sobota, 08. 12. 2007
Besedilo: Barbara Predan, Ali Žerdin