Naloga: Recenzija razstave

Odpiranje glave, neposredno širjenje horizonta, v besedi, sliki, predstavitvijo metodološkega razmišljanja, ustvarjanja, uspeha? Diskutiranja in definiranje pomena in vloge te stroke, tako v lastnem teritoriju kot internacionalno? Ko gre za področje slovenskega oblikovanja, je vse opisano našlo največ prostora v jeseni letošnjega leta: po 2. Festivalu črk, 2. Mednarodnem Poster festivalu Ljubljana in Mesecu oblikovanja je sam vrhunec oblikovalskih dogodkov zaokrožil 5. Bienale vidnih sporočil Slovenije. Vsako drugo leto pod organizacijskim okriljem Fundacije Brumen, je to razstavni dogodek, katerega namen je okrepiti zavedanje o pomembnosti dobrega oblikovanja izdelkov in storitev pri najrazličnejših vsakdanjih uporabnikih. Bienale kljub generalni »protokolarni« prezrtosti ostaja oz. nastaja najpomembnejši nacionalni pregled del na področju oblikovanja vizualnih komunikacij. Tudi letos se je zgodil, in od 25. oktobra do zadnjih dni novembra ga je gostila sama ljubljanska Narodna galerija.

Pri podatku lokacije bi lahko dali tudi prvo opazko. Je tako Narodna galerija čast ali variacija institucionalnega azila, glede na namembnost samega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje? Če izhajamo iz večnega jabolka spora o definirani ločnici med finimi in aplikativnimi »umetnostmi«, je to definitvo korak napredka k interdisciplinarnosti. Pred leti je Fundacija Brumen nazorno orisala problem z besedami »Umetnost je samoizražanje, vizualna sporočila pa izražajo javnost. Zaradi narave informacije, ki jo nosijo, vidna sporočila morajo upoštevati namen, vsebino, uporabnika, okoliščine uporabe in način reprodukcije oziroma medij sporočanja«. Če k temu dodamo še opazno dejstvo o nezadostnem zavedanju, tako vizualnih komunikacij kot samega Bienala, v družbi na splošno in na žalost tudi v stroki, je jasno, da je institucija »visokih« umetnosti odlična izbira na poti k ozaveščanju o pomenu dogodka in podajanju vnovične možnosti, da se bo slovenska družba vendarle pripravljena zavedati kaj, kdo in kako je odgovorni predstavnik najpomembnejšega člena verige pri prepoznavni podobi vizualne identitete celotnega naroda in njegove države.

Strokovna komisija, sestavljena iz nagrajecev prejšnjega Bienala, je opravila skrbno selekcijo na razpis poslanih del in ovrednotila 232 najboljših. Med slednje je žirija sestavljena iz mednarodno uveljavljenih strokovnjakov podelila najvišja priznanja, t.i. Brumnove nagrade. V jedrnatosti svojega poročila so se žirantje strinjali o visoki ravni slovenskega oblikovanja, tako glede izvedbe kot strokovnosti in bistroumnosti. Nagradili pa so več kot le dobro ustvarjalnost, iskali so namreč primerke izvirne odličnosti in podelili odličja desetim kategorijam.

Vseh 232 del, skupaj z nagrajenimi, je bilo premišljeno razdeljenih med tri nadstropja novega dela Narodne galerije. Postavitev je sledila nareku vrhunskega oblikovanja celostne podobe samega Bienala. Kritičen pogled pa to odličnost minimalno odmakne in se zaleti v celosten izgled razstavljenega, ki bržkone spominja na »natlačene« semesterske razstave tovrstnih izobraževalnih inštitucij. Res je, da je namen Bienala tekmovanje in da se dela morajo pokazati v svoji najboljši perspektivi. Toda, če je razstavni prostor že sama Narodna galerija in je izvirna dolžnost samih vizualnih komunikacij tudi učinkovito funkcionirati v izbranem okolju, bi lahko tudi pri tem dogodku imeli v oziru vizualno celoto. Če sama institucija ponuja esenco brezčasne vrhunskosti, bi bili lahko temu skladno vrednoteni razstavljeni artefakti.

Očitki leteči na jedrnato površnost poročila žirije, so z ozirom in vpogledom na spremljevalne dogodke stroke kaj hitro izpodbiti. Kultiviran uvod v prostorih Kina Šiške in izobraževalno bogato predigro je dan pred otvoritvijo bienala začela vrsta debatnih predavanj mednarodnih žirantov. Mervyn Kulansky, prav gotovo dobro poznan še vsakemu laiku stroke kot soustanovitelj kultnega oblikovalskega studija Pentagram iz Londona, je spregovoril o »Filozofiji oblikovanja in izzivih prihodnosti«. Estetsko kontradiktno je bilo nadaljevanje debate, ki jo je pod osnutkom »Kaj smo naredili?!« vodil Davor Bruketa, mladi oblikovalec in umetniški ter kreativni direktor studia Bruketa&Žinić iz Zagreba. Svoje življenje grafičnega oblikovalca, intenzivno delujočega v svetovni sferi, je predstavil Filip Pagowski. Esenco ene izmed kategorij, oblikovanja črkovnih vrst je poglobil nizozemski gost Gerard Unger. Izobraževalno močno serijo pa je pozno popoldne zaključil John L. Walters s tematiko »Če je država digitalna, je lahko vsebina vladar?« kot urednik oblikovalske revije Eye in kolumnist britanskega Guardiana.

Zdi se, da je prav neizkušena mladost faktor, ki našo državo na marsikaterem področju krepko diferencira od ostalih in včasih majhni elementi eliminirajo termin »profesionalno« s katerim vsaka stroka prvovrstno nastopi. Tako lahko opazko na »površno utemeljene« ocene žirantov prenesemo kar na same avtorje razstavljnih del, saj utemeljitev posameznih del na razstavi ni bilo moč videti. Večina oblikovalcev namreč meni, da njihovo delo govori samo zase, pri čemer so besede nepotrebne. Vsekakor je to prva lastnost, ki mora odlikovati vizualno komunikacijo v videnem okolju. Vendar ne smemo pozabiti, da je omenjeni Bienale razstavni dogodek z namenom tekmovanja, doseganja določenih rezultatov, in čeprav je za nerazvite vzhodne dežele včasih veljalo, da se lahko dobra ocena pri slovenščini dobi na račun kakšnega lepega nasmeha, je prav strokovno argumentiran dokument edina podlaga oblikovanja ocene mednarodno uspešnih izobraževalnih institucij. Ne glede na stroko.

Najvišje strokovno odličje, Veliko Brumnovo nagrado, je prejel študentski časopis Tribuna, predstavljen v kategoriji črkovnih vrst, študenta ALUO Aljaža Vindiša. Bujnost, močno zasnovana kompozicija, sporočilnost ilustracij, močna variabilnost naslovnic in navsezadnje lastna črkovna vrsta, so karakteristike, ki so soglasno prepričale žirijo. Vsekakor pa z očitno najmočnejšo sporočilnostjo časopisnega medija pri nas, prav študentje dokazujejo, kako učinkovita je sinhronost timskega dela obsežnejših kategorij vizualnih komunikacij. Dejstvo, da je najvišjo nagrado požela prav študentska ekipa, je najbrž pokazatelj odličnosti ravni izobraževanja, po drugi strani pa je zaskrbljujoče vprašanje aktualnosti delujoče ‘uveljavljenje’ stroke.

Omembe vreden, prav tako nagrajeni, je ekstravagantno apliciran besedni znak Ride with me avtorja Žiga Aljaža. Osnovni set dopisnih tiskovin Jagoda za Jagodo, avtorice Jagode Jejčič, je pozornost pritegnil z izvirnim pristopom k izdelavi, preprosta nedigitalna komunikacija iz odpadnega materiala pa je dosegla močno sporočilno zapomljivost. Zdi se, da je imela žirija največ preglavic pri ocenjevanju celostnih grafičnih podob, seveda zaradi ekstremne kakovosti le teh. Za najvišje kvalificirano podobo pa je obveljala identiteta majhne, a upravičeno »egoistične« trgovinice z volno Niti Niti, delo Primoža Pislaka. Lahko bi trdili, da plakat, kljub svojemu svetovnemu izginevanju, prav na slovenskem ohranja svojo prvotno informacijsko namembnost in močno sporočilno vrednost, kar se kaže že v samem uspehu angažiranosti internacionalnega Poster festivala Ljubljana, na Bienalu pa sta v tej kategoriji nagrado prejela Luka Mancini in Katarina Mrvar za izobraževalni plakat Morski odpadki na slovenski obali. Tudi knjižnje zbirke so se prestižno ponašale s svojimi predstavniki. Nagrado je osvojil Ivian Kan Mujezinović za delo Mnemozina | Čas ljubljanskega bienala. Grafičnega namreč. Oblikovanje je dokazalo, da nima problema z umetnostjo, pa bi lahko (po ogledu najstarejšega grafičnega bienala na svetu, ki si ga lasti prav Slovenija) rekli, da velja tudi obratno? To je definitvno razprave vredno vprašanje. Kakorkoli že, od knjižnih zbirk h knjižnim ovitkom, kjer je lovoriko požela Podoba knjige, nastala v sijajnem sodelovanju profesorjev in bivših študentov ALUO (avtorji Radovan Jenko, Jure Kožuh in Tanja Semion). In še nazadnje, ko se od oblikovanja malce oddaljimo v vode oglaševanja, pa vendar se ohranja vrhunska izvedba – Brumnova nagrada za tiskane oglase in oglasne kampanje (filmsko tokrat) za delo Brez imena, uveljavljene ljubljanske skupine Zek.

S čimer se zaključi cikel vseh desetih Brumnovih nagrajencev. Zanimiva ali vnovič zaskrbljujoča je informacija o sedmih od štirinajstih kategorij, katerim so prazne roke tolažile le pohvalne omembe. Gre za kategorije drobnega gradiva, digitalne grafike, informacijske in produktne grafike, letnih poročil, koledarjev, embalaž ter znamk in vrednostnih papirjev. Da bi bienale še bolj dvignil nivo mednarodnega ugleda in utemeljil primerljivost, bi bilo priporočljivo uvesti še nekaj dodatnih kategorij. Pa je glede na stanje angažiranosti vredno vpeljevati svetovno aktualne tematike? Za to bi bilo potrebno poskrbeti za razširitev teoretske podlage in praktične širine, in prst zopet kaže proti izobrazbi. Sijajen primer zmanjševanja tega problema so omenjena predavanja žirantov. S povezavo na predavanja se lahko ne samo izognemo obvezni besedilni papirologiji, ki običajno služi utemeljitvi ugleda stroke (in je bila na tokratnem bienalu pogrešana) pač pa se le to elegantno nadomesti s tokrat preizkušenim interaktivnim produktivnim virom znanja. Če sem prej povezovala umetnost in oblikovanje in zdaj odprem še vprašanje razloga vidne neučinkovitosti sporočil, lahko dodamo še oglaševanje. Z absolutnim ozirom na dejstvo, da se vidna sporočila in oglaševaje prekrivata v eni od treh osnovnih funkcij vizualnih komunikacij, in sicer v promociji, in v mednarodno uveljavljenem terminu oglaševanja (za slovenski prostor se včasih zdi, da oglaševalci pozabljajo na lastne atribute in želijo brezglavo prevzeti funkcije oblikovalcev vizualnih komunikacij), bi z multiaktivnostnim sodelovanjem z oglaševalsko stroko vrhunsko oblikovano celostno podobo Bienala lahko nadgradili in ne samo približali dogodke uporabnikom in potencialnim naročnikom, temveč bi s takim načinom argumentacije celo pripomogli k utemeljevanju in ugledu same stroke oblikovanja.

Dejstvo je, da smo – želeli ali ne – sooblikovalci države, ki je pravkar zaprla vrata najstniški dobi, pa se še kar bori s hormonskimi preglavicami terminološke in generalne zmede, ki se v obliki gnojnih aken odražajo na marsikaterem področju. Izjema ni niti stroka oblikovanja. Na podlagi česa si namreč jemljemo pravico kritizirati ali odlikovati posamezne parametre, če niti temelji niso jasno postavljeni? »A little less conversation, a little more action« bi bil nasvet na mestu. Če še giganti, kot je revija Wallpaper, priznavajo, da se uspeh skriva v 1% talenta in 99% oblikovanja, lahko glede na poročilo žirije kaj hitro povzamemo, da imamo Slovenci več kot le 1% talenta. Škoda bi bila, da se ne bi izpopolnilo še ostalih 99%. Naj bo zaključek te razprave izjava Mervyla Kurlanskega iz bienalnih predavanj: »A solution to a design problem lies within the problem«.

Avtorica recenzije: Sara Vrbinc (2. letnik OVK)
Predmet: Razvoj in teorija oblikovanja I
Mentor: dr. Petra Černe Oven
Šolsko leto: 2011/2012