Naloga: Intervju

Matevž Medja, oblikovalec.

Samostojno oblikovalsko pot je začel leta 1989. Štiri leta kasneje je bil soustanovitelj oblikovalskega studia Medja & Karlson in leta 2000 oblikovalske agencije Gigodesign, v kateri je kreativni direktor in vodja oddelka za vizualne komunikacije. Medja je dobitnik več domačih in mednarodnih nagrad s področja oglaševanja in oblikovanja (Red Dot, Designpreis Deutchland) ter nagrad Zlata ptica in Nagrade Prešernovega sklada za izjemne dosežke v kulturi. Od leta 2003 je član uprave Fundacije Brumen.

Začnimo na začetku. Kje se vaša pot začne?
V porodnišnici, v Kranju. (smeh)

… pa v grafičnem oblikovanju? Kako ste prišli v stik oz. kaj je v vas zbudilo zanimanje za oblikovanje?
Niti ne vem točno. Mama mojega najboljšega prijatelja, Meta Dobnikar, je bila likovna urednica Marketing Magazina oz. Media Marketing. Delala je doma in sem lahko gledal, kako je iz fotostavka rezala strani na roke. Ne vem zakaj, ampak strukture s črkami so me izredno privlačile.
Potem sem videl celostno podobo Ljubljanske banke, kjer so bile v izložbah neke tipografske strukture. Ko pa mi je Meta Dobnikar posodila knjigo Typography od Emila Ruderja sem vedel: to je to. Po tem sem se dvakrat neuspešno poskušal vpisati na Akademijo in se nato odločil, da bom pač delal po svoje.

Formalna izobrazba torej ni nujna za uspeh.
Ni nujna, gotovo pa ne škodi. Ampak, če veš kaj hočeš, boš to pač naredil.

Od kod torej vaše likovno znanje? Notranji čut za estetiko, knjige, intuicija, zdrava pamet …?
Po mojem kombinacija vsega skupaj. In ne smemo pozabiti napak. Hodil sem na srednjo šolo za računalništvo. Tam sem se naučil sistematičnega razmišljanja, postavljanja stvari v odnose, algoritme, vzročno posledične povezave. Še vedno imam precej tehničen pristop. Zame je oblikovanje upravljanje z emocijami in simboli, manipulacija z elementi.

Oblikovali ste že kar nekaj črkovnih vrst, pa vendar se nimate za tipografa. Je to res?
»par šrift sm oblikvou« Najprej je potrebno postaviti jasne definicije, ki tudi meni v bistvu niso povsem jasne. Strokovnjak za to je Petra. Ona lahko pomaga razjasnit, kdo je tipograf in kdo oblikovalec črk. Po mojem je tipograf oblikovalec, ki poudarjeno pri svojem oblikovanju uporablja črke; oblikovalec črk [type designer] pa je tisti, ki dejansko oblikuje črke. Torej je skoraj vsak oblikovalec po svoje tudi tipograf. To gre z roko v roki.

Je motiv za oblikovanje nove črkovne vrste večinoma konkreten projekt?
Naj se spomnim … Sto let nazaj, ko sem to še počel, se mi je zdelo zabavno oblikovat nekaj iz scratcha, iz skice. Sicer večinoma ne ročne, kajti nikoli nisem znal dobro risati, tako da pri iskanju forme redko uporabljam papir in svinčnik. Poleg tega, da je oblikovanje črkovne vrste zabavno in intrigantno, sem jih oblikoval tudi zato, ker sem nekaj pričakoval od šrifte in sem pač poskušal to doseči.

Torej tipograf in tudi oblikovalec črkovnih vrst, grafični oblikovalec, kreativni direktor in vodja oddelka za vizualne komunikacije pri Gigodesignu. Je kje kakšna časovna luknja?
(smeh) Praktično je vse to ena stvar, eno početje.

Delo v skupini? Odnosi? Kako se oblikujejo vloge? So formalno določene?
Osnovne vloge so dodeljene že na začetku. Nekdo mora imeti zadnjo besedo. Ko nekaj časa delaš z ljudmi, veš na kakšen način razmišljajo in kaj jim bolj ustreza, kaj so njihove močne in kaj so šibke strani. Pri delu se vloge nekako spontano razdelijo in ne zahteva neke formalne strukture. Bistveno pa je, da se ljudje poznajo med seboj.

Kot kreativni direktor, najbrž vi odločate o tem, kaj je dobro in kaj ne?
Ja, predvsem gre za to. Nekdo pač mora prevzeti odgovornost. Nekih absolutnih kriterijev ni, zato se ni udobno vsakič znova opredeliti, vsakič znova iskati neko osnovno opredelitev. Okus se sicer da priučiti. Bi bilo pa super, če bi obstajal nekakšen nabor jasnih kriterijev, če bi obstajala neka formula kako elemente kombinirati med seboj in bi tako z lahkoto ocenjevali kaj je kvaliteten dizajn. Na žalost ni tako lahko. Predvsem oblikovanje ne sme biti megleno. Pomembna je konsistentnost. Pomembno je, da je stvar ustrezna, da forma služi namenu, je inteligentna, inovativna, ima smisel … te stvari me zanimajo. Šteje tudi kakovost od ideje do tiska. Vsaj načelno. V realnosti je vpliva na celoten proces bistveno manj.

Vzemimo specifičen primer, novi Radler. Kako ste se lotili problema?
Iskanje rešitve problema nima nobene zveze z navdihom. Gre za čisto racionalne odločitve. Pivovarna Union se je odločila za monolitno strukturo, da se poenoti osnovna linija izdelkov. No, seveda, najprej je bila na mizi odločitev, ali gre Radler v osnovni nabor izdelkov ali ne. To je bila povsem njihova produktna odločitev. Na začetku se postavijo kriteriji. Direktorica marketinga in produktni vodja pivovarne Union sta odločila, da Radler spada med piva in posledično določila kako bo Radler izgledal. Mi smo praktično to samo izvedli. Načelno se trudimo celoten proces nadzorovat, ampak v praksi je včasih to težko doseči.

Kaj pa nagrade … kaj vam pomenijo? So kriterij?
Nagrade niso kriterij, pomagajo pa. Ko imaš vsega dovolj in ne veš več, zakaj se ukvarjaš s tem oblikovanjem, takrat prav pride, da te nagrada malo poboža, da ti malo dvigne ego. Druga stvar pa je publiciteta, ki ti da neko kredibilnost in ti pomaga pri prepričevanju potencialnih naročnikov. Pri nas je pa sploh dobro imeti kakšne nemške nagrade. (smeh)

Kakšni projekti vam prinesejo največ osebnega zadovoljstva?
V bistvu gre bolj za neke izzive. Delati nekaj, kar še nisi. Zanimivo je tisto, kar še ne znaš. Kakšen projekt pri katerem imaš malo treme. To je tisto, kar je zanimivo … pa gre lahko za logistiko, politiko …

Kateri projekt je bil zadnji tak izziv, da ste se mogli malo pomatrati?
No, saj se še zdaj matram. Trenutno sem sredi izziva kako na podlagi celostne podobe za javno upravo, ki je šla neko svojo popolnoma nepričakovano pot, zagotoviti neko vizualno strukturo za cel javni sektor. Ustavno sodišče recimo spada pod državo, ima pa neko kontrolno funkcijo nad državo. Vprašanje je, kakšen odnos imajo vizualno, katere simbole uporabljajo in ali je grb zgoraj in nek specifičen znak spodaj, torej v podrejenem položaju … to so globlje težave. Problem je, ker se pri nas pravna stroka očitno ne more dogovorit v kakšnih odnosih so. Če pa hočemo mi te odnose vizualizirati, torej če želimo postaviti nekakšno matriko, potem mora biti jasno kam kaj spada. Dejstvo je, da na ljudi neke skupnosti, ki živijo v neki državi vpliva obstoj neke konsistence, občutek urejenosti. Vpliva na ljudi in zaupanje v te inštitucije. To je enostranski nagovor, vizualna komunikacija.

Triglav – simbol brez akonotacije, politično nevtralen.
Prezentiranje Slovenije – imamo problem kako se pozicionirat. Ob tem, da je že ime problematično, da o zastavi ne govorimo … in seveda pripravljenost naročnika da vse našteto naredi.

Gre za samoiniciativni projekt, kako naredit neko infrastrukturo. To potem ponudimo naročniku kot vezivo za malo počistiti. To počnemo, ker to rabimo. Če hočemo narediti celostno podobo državnega zbora, ki temelji na celostni podobi javne uprave, je potrebno postaviti celotno infrastrukturo, saj se racionalni nekako morajo ločiti. Potrebno je postaviti celoten sistem, da bo jasno kako rešiti problem. Tu ni nekega velikega altruizma. Gre za čisto potrebo, enostavno mora biti narejeno. Imaš samo dve možnosti: lahko kaj narediš, ali pa sediš na riti in se pritožuješ, kako nihče nič ne naredi. Ampak, če to počneš, si sam del problema. Tako enostavno je.

Ali bi sprejeli vlogo profesorja na Akademiji?
Enkrat, dvakrat na leto bi imel z veseljem predavanje. Nimam pa se za nekakšnega arbitra in to tudi nočem biti. Lahko predstavim le kako sam gledam na stvari. Moj pristop je, da zelo jasno podajam. To pa je v bistvu odgovor na vprašanje. Ne, ne bi prevzel nobene vloge, niti nimam ambicij po poučevanju. Predvsem pa nimam živcev komu kaj večkrat razlagati.

Hvala za odgovore.
Ni problema.

Intervjuvala: Sebastian Žetko, Sara Mušič
Mentorica: doc. dr. Petra Černe Oven
Študijsko leto: 2010/2011