Naloga: Intervju

Intervju z Rokom Oblakom
Prvo pravilo je, da teh stvari ne delaš zase

Brez prave predstave o tem kako zgleda naš intervjujanec, smo se namestili v stransko sobo hostla Celica. Nas bo našel? Da ga ne bi zgrešili, se Mihael odloči pokaditi cigaret pred vhodom in prišleka na ta način »prestreči« ter ga usmeriti na pravo pot. »Rok Oblak? Intervju?« Pa je tukaj. Dečko, niti malo podoben definiciji »oblikovalca«, športen, nič kaj črno oblečen in z zeleno-roza trakom prek ušes.

Rok Oblak

Torej začnimo. Prva prebije led Ana: »Zakaj industrijsko oblikovanje, zakaj ALUO?«. Ugotovimo, da je bil najprej na NTF-ju, na naše presenečenje, na modnem oblikovanju. »Moda me je zanimala. Že prej sem kdaj šival, vendar vedno samo torbe. Pa sem se vpisal na modo. Če se ne bi, bi moral v vojsko. Potem sem se pa prijavil še na sprejemce na ALUO. Prej sem hodil na gimnazijo in sem bil prepričan, da ne bom sprejet. Toda, bil sem zadnji na listi z rezultati. Šel sem k Špeli (tajnici na oddelku za oblikovanje, op. a.) vprašati, če sem noter. Pogleda na listo in reče ‘A si ti Oblak?’ in nato črna črta pod mano. Za las torej.«

Vrtamo dalje. Kaj mu je od Akademije ostalo najbolj v spominu? Če sploh kaj? Morda kateri od profesorjev, mogoče dogajanje na šoli? V seminarju pri profesorju Pezdircu je bil dve leti, pri profesorju Smerdelju eno. »Zase nikoli nisem mislil, da sem najboljši, vendar sem res veliko delal.« V nadaljevanju primerja študij na ALUO s podiplomskim na Emily Carr University of Art & Design v Vancouverju, v Kanadi. »Tam nič ne kritizirajo, same pohvale, vse je najboljše, vse je the best, čeprav sem sam kdaj vedel, da je stvar zanič. Plačaš 5 čukov na leto pa ti nihče nič ne pove. Po svoje se navadiš, po svoje pa dobiš tudi eno drugo perspektivo, ki je v svojem bistvu veliko bolj produktivna. Pri Pezdircu je včasih bilo: ‘A boš šel še malo domov, pa tole še enkrat skiciral?’. Tam pa je sistem zelo ameriški, lažje je. Tudi odnos med profesorji in študenti je v Kanadi veliko bolj oseben, domač, kolegialen – ‘one big family’. Gre celo tako daleč, da profesor pride z nudli na predavanje,« se spači ob spominu.

V času študija na ALUO nikoli ni imel dela. Prejemal je kadrovsko štipendijo s strani Alpine in lahko je počel kar je želel. Ko zdaj razmišlja o študiju se mu zdi, da so bili šolski projekti preveč konceptualni, da ni bilo občutka realnega trga, da ni bilo pravega povezovanja z realno industrijo. »Četudi so sodelovanja z nekaterimi podjetji bila, ta sodelovanja niso vzela resno. Podjetja se še vedno ne zavedajo, da jim študenti nudijo zastonj delovno silo in da bi morali toliko bolj tudi oni sprogramirati feedback. Odgovori so v stilu: ‘Vi kar naredite, mi bomo pa na koncu imeli konzultacijo in bomo videli, če se da kaj naredit’. To jasno kaže na to, da je vse premalo razmišljanja o tem, kaj podjetja hočejo, primanjkuje jim vizionarstva. Je pa tak način dela za profesorje vsekakor veliko lažji. Toda, ko študij zaključiš, sploh nimaš občutka kako bi naj naš posel izgledal.« Prav tako se mu zdi, da v okviru študija ni veliko teorije oz. je ta premalo povezana z oblikovanjem samim in je preveč splošna.

Nadaljujemo z vprašanjem o tem, kako je razmišljal o sebi v času študentskih let, ko je bil v enakem položaju kot smo sedaj mi? Je imel kakšne probleme? Morda krizo identitete? Nasmeh, katerega je spremljal zamah z roko in prepričljiv odgovor: »O tem pač ne smeš razmišljat!«. Ko je na končal 4. letnik industrijskega oblikovanja se je odpravil na Erasmusovo izmenjavo, na University of Arts and Design Helsinki, na Finsko. »Bil sem na vseh delavnicah, prijavil sem se na vse, kar je bilo mogoče.« Sodeloval je tudi v delavnici, ki jo je organiziral World Wild Life Fund. Ta je v Malaviju začel s proizvodnjo briketov, toda niso imeli dobrih kuhalnikov in so jih želeli razviti. »Ful dober projekt. Seveda so se vsi prijavili. Sprva sem bil še zunaj projekta, ko se je en Nemec odjavil in sem dobil njegovo mesto«. Na projektu jih je sodelovalo pet. Štiri mesece so delali raziskavo, »naredili smo modele iz kartona in gipsa, delali smo brikete iz papirja, pred faksom smo kurili na -20 ºC, toda v končni fazi (kot se je kasneje izkazalo) tega tako ali tako ne moreš zares primerjat«. Naročniku so bili njihovi koncepti zelo všeč in so se jih odločili poslati v Malavi. Na pot so se odpravili trije in se soočili z realnostjo. »Prišli smo dol in videli, da je celotna raziskava, ki smo jo naredili brezvezna. Ugotovili smo, da moraš najprej iti dol in videt, kaj je že narejeno«.

V mesecu, ki so ga preživeli v tej afriški državi so ugotovili, da še veliko osnovnih stvari ni urejenih. Srečali so se s številnimi ovirami, ki so jim onemogočale, da bi se osredotočili na sam projekt. »To je bilo res čudno. Kljub temu smo v treh tednih ugotovili trikrat več kot so oni v treh letih. Tam nič ne teče. Polno je nekih projektov, pa nič ni povezano med seboj. Le nekaj kilometrov stran so živeli še eni, ki so se ukvarjali z briketi, pa naša organizacija zanje sploh ni vedela. Šele mi smo to pogruntali. Šli smo tudi na vlado, da bi se povezali z ministrstvom za gozdarstvo ter na koncu ugotovili, da naša organizacija sploh ne dela najbolj transparentno.« Kajti, kot še nadaljuje z opisom razmer: »Če nimaš organizacije, če ne veš kako bi vse uredil, je brezveze, da sploh karkoli razvijaš. Posredno je vse odvisno od denarja. Če bi se denar naprimer namenil za nekega agenta, ki bi imel prevoz … Zadeva je vseeno kar kompleksna. Na teh ruralnih območjih so razmere obupne, družine so razkropljene in ti ne moreš hodit od hiše do hiše in promovirat kuhalnike.« Kljub preprekam, pa mu je prav to predstavljalo izziv. »Zanimalo me je na kakšen način bi lahko naredil nek produkt, ki se ne bi prodajal v trgovinah in bi si ga ljudje lahko naredili zastonj. Hotel sem delati na najbolj ruralnem območju in to zastonj«. Zato, da bi to dosegel se je za glavno idejo izkazalo sodelovanje z lokalnim prebivalstvom, »imajo res dobre materiale, obvladajo veščino; dvanajstletni otroci so me učili kako očistiš glino in jo zmešaš s peskom«.

Opisan projekt je bil – po vrnitvi v Slovenijo – osnova za diplomsko nalogo Kuhalnik Mdula na ALUO, pod mentorstvom prof. Janeza Smerdelja. Po prihodu je moral stvari samo še dodelati. »Imel sem res veliko materiala. Fotke so bile super, prototipi narejeni. Na faksu sem potem naredil manufakturo briketov, zadaj v ‘baraki’. Volk mi je pomagal z izdelavo kalupov, material za brikete – listje – sem imel takoj zraven (Golovec) in sem potem kar živel tam nekaj časa. In smo kuhali klobase.« Ko smo ga vprašali kako se je zgodba iz Malavija končala oz. če je WWF speljal projekt do konca je odgovoril: »Ne vem … Jaz sem res želel navezati kontakt, pa se nihče ni odzval …«

Po petih letih zatišja se je projekt znova obudil in sicer, ko je srečal 70 letnega svetovljana, Marcela Westdijka, ki je v 30 letih živel v 25 državah. Kot smo opazili je bil nad dotičnim gospodom navdušen in prav to navdušenje je v njem zopet vzbudilo željo po dodatnem delu na projektu Mdula. Želel je razširiti odprtokodni kuhalnik in ga sčasoma tudi nadgradil v Holey Rocket. Kot smo tekom pogovora opazili, Rok daje veliko poudarka t.i. »bottom line«, torej da veš kaj delaš in zakaj. Povedal nam je, da so prakse pri širjenju izdelkov v večji meri takšne, da inženirji razvitega sveta potujejo po državah tretjega sveta, kjer osebno predstavljajo svoje ideje, izdelke, koncepte. Vendar naš intervjujanec v tem vidi dva problema: prvi je ta, da je za to potrebno veliko časa in denarja; drugi pa je odnos prebivalcev do belcev: »Ti si belec, imaš label in kup denarja. Nekaj hočeš od nas in mi ti ne bomo verjeli. Ali pa obratno, ti si turist in si zakon, saj prihajaš od drugod in te posledično zasujejo s vprašanji.«

Idejo kako rešiti omenjeni problem je dobil v Čadu, na konferenci entrepreneur-jev. To so – z njegovimi besedami: »nekaj med podjetnikom in aktivistom. So domačini, ki imajo dostop do interneta in ostalih komunikacijskih naprav, hkrati pa poznajo lokalno sceno, materiale in delo.« Posledično so odlična vez med zahodnim in tretjim svetom. Svojo idejo, načrte in informacije je zato prenesel na njih, ti pa so idejo širili naprej po vaseh, med ljudmi. Pri tem je pomembno omeniti še lokalno adaptacijo izvornega koncepta. Kot pravi Rok, se na ta naćin ideja lahko izboljšuje na lokalni ravni. Edina stvar, ki jo je Rok zahteval v zameno so fotografije, ki jih redno objavlja na spletni strani (http://holeyroket.wordpress.com/) in tako oglašuje svojo idejo ter hkrati omogoča vsem dostop do številnih različic Holey Rocketa. S tem je rešil tudi problem na katerega je naletel, ko je še širil idejo Mdule – in sicer to, da so vsi želeli izdelek narediti po svoje. S Holey Rocketom je v tem videl priložnost, da obrne takšne odzive sebi v prid. Ravno z izdelkom odprto-kodnega tipa je posameznikom omogočil optimalno prilagoditev na specifično okolje in pogoje. Na vprašanje, kakšni so bili odzivi na Holey Rocket v Evropi, misleč, da sta tam ideja in produkt morda bolj prepoznan kot doma, je povedal: »Pred kratkim me je kontaktiral Madžar, ki se ukvarja z revnimi romskimi prebivalci na Madžarskem. Zanimal se je za uporabo kuhalnika in stiskanje briketov. Predstavil sem mu projekt in kmalu so želje padle na plodna tla. Župan mesta, v katerem živijo Romi, je priskrbel dve stiskalnici in tako omogočil tistim v stiski boljše pogoje za življenje, hkrati pa lahko s tem služijo tudi nekaj denarja. Rad bi jih šel obiskat, ne moreš namreč konzultirati na daljavo«.

Pove nam tudi o preizkušanju kuhalnika Holey Rocket. V Kanadi si je z njim kuhal slab mesec, »da izkusiš kako deluje. Navadiš se in kmalu ugotoviš koliko zakurit, da dosežeš najboljši izkoristek. V Afriki zakurijo ogenj iz nič. Ne moreš prit tja, pa jim pametovati kako naj zakurijo. Moraš prit na enako raven.« Kasneje je učinke preizkusil tudi v laboratoriju, ki pa so bili še boljši od pričakovanih. Bistvo Holey Rocketa je oblikovanje bio briketov, ki omogočajo minimalno izgubo toplote pri gorenju in maksimalno temperaturo gorenja in vse to zaradi dobre pretočnosti zraka. Zaključi, »v nekaj moraš verjeti in če želiš promovirati, moraš sam preizkusiti«.

Eden izmed naših pomislekov je bil odziv kaptalistično usmerjenih podjetij, ki bi znala njegov prototip izkoristiti. In ni bil zaman. Namreč, med konferenco v Čadu je bil tudi nek podjetnik, ki je sicer delal za dobro uveljavljeno podjetje pod pretvezo entrepreneurja. Ko ga je nekaj časa kasneje Rok kontaktiral o napredku širjenja njegovega kuhalnika, mu je ta mirno odgovoril, da jih prodaja in sicer s podporo naftnega podjetja. Kljub temu, da je imel Rok svoj izdelek zaščiten pod licenco Creative commons mu ni bilo v interesu, da bi se pretirano prepiral, saj mu je na nek način to ustrezalo »s tem sem dosegel ‘bottom-line’ – in sicer, da gre čim več teh kuhalnikov v svet«.

Pa njegovi načrti za prihodnost kuhalnikov? »Ne vem, veliko je opcij. S prijateljem iz Amerike in prijateljico iz Nemčije smo razvili manjšo in bolj ekonomično stiskalnico za brikete, ki jo lahko upravlja ena sama oseba. Izdelek je že na preizkusu v Malaviju. Holey Rocket bo doživel tudi interaktivni video z navodili za uporabo kuhalnika, ki se trenutno snema na Filipinih.« Pa v Sloveniji? S pridobljenim statusom kulturnika lahko za svoje projekte pridobiva subvencije in davčne olajšave. Namerava nadaljevati s podobnimi projekti kot je odprto-kodni kuhalnik.

Drugače trenutno dela za podjetje Recon. Zanimalo nas je, kako je prišlo do omenjenega sodelovanja? »V dveh letih delovanja v Alpini kot produktni vodja sem se podrobneje spoznal s smučarsko industrijo.« Njegova veza s podjetjem Recon je bil profesor, ki ga je direktorju podjetja predstavil kot mladega oblikovalca z izkušnjami na področju smučarske industrije. »Prvo naročilo podjetja Recon je bilo oblikovanje znaka. Sprva sem za njih delal le po kašno uro na teden, kasneje pa je bilo dela vedno več. Podjetje se je sedaj razširilo. Moje delo v podjetju se nanaša na interaktivno oblikovanje – kako ciljni uporabnik ravna s svojim produktom. Pomembno namreč je, kaj se z izdelkom dogaja in ne kako izgleda. Podobno kot pri iPhonu, ki je navzven ‘itak sam cegu’.« V izhodišču naj bi sodeloval pri oblikovnem razvoju smučarskih očal, toda kot je priznal »nikoli nisem obvladal 3D programov. Nikoli nisem oblikoval na ta način. Očala so preveč komplicirana organska forma, zato sem poskusil oblikovati s svinčnikom in papirjem«, vendar se je tudi oblikovanje na ta način izkazalo za bolj zahtevno kot je pričakoval. »Po kompleksnosti oblikovanja izdelka se mi je zdelo, da oblikujem vsaj avto. Toda, ko sem narisal prve skice, se je spremenil poslovni model podjetja. Odločili so se, da bodo v podjetju delali s partnerji, ki to že delajo in da bomo mi razvijali le interface, uporabniški vmesnik. Torej delali bi na interakciji z uporabnikom in mene je zelo zanimala prav ta uporaba.«

Ob tem doda, da mu je pomembno, da lahko delaš nekaj za kar si izobražen ter, da delaš tisto, za kar se čutiš sposobnega. Podal je ilustrativen primer, ki ga je doživel ob pridobivanju praktičnih izkušenj za magisterij. Poslal je 15 prošenj za delo, toda kljub zglednemu portfoliju ni dobil nobenega dela, »saj samo izkušnje štejejo. Rekli so mi, da sem preveč akademski. In če bi rekel, da imam izkušnje z grabljanjem listja, bi takoj dobil službo za grabljenje listja.« Glavna razlika med tem, kako diplomiran oblikovalec vidi sebe in kako vidi oblikovalca naročnik je: »če si naredil en znak, en projekt, ki mu je všeč, si ti zanj takoj grafični oblikovalec«. Roku se takšno slepo in pretirano zanašanje na izkušnje zdi grozno. Kot je povedal, je bil tudi sam zadolžen pri iskanju oblikovalcev, ki bi se pridružili podjetju »šef je rekel, samo izkušnje štejejo. Moj odgovor je bil, trapasto je, da nekoga najameš zgolj zato, ker je delal za neko hudo firmo.« Kot nasproten primer je navedel nekoč vzorno podjetje Nokia. Nokia je namreč zaposlovala mlade obetavne in neizkušene oblikovalce, saj so menili, da bo mlad, odprt duh pripomogel k novim, svežim pogledom in idejam ter, da so podjetju koristni s svojo gnetljivo prilagodljivostjo.

Med pogovorom smo ugotovili, da je Rok spontana oseba, ki se ne mara vezati na en prostor. V Kanadi je živel tri leta in od tega delal eno, kar mu je omogočalo pridobitev državljanstva. Vendar te ponujene možnosti še ni sprejel, ker bi potem moral tam živeti še dve leti. »V času bivanja tam nikoli nisem mogel podpisati enoletne pogodbe za stanovanje.«

Vse napisano jasno kaže, da je Rok Oblak vsekakor drugačen oblikovalec. Njegovi pogledi na oblikovanje in delo oblikovalcev so sveži in v nasprotju s splošnimi trendi. Njegova radovednost in iskrena želja po spreminjanju stvari na boljše ga peljeta po neobičajnih, a zanimivih oblikovalskih poteh. S študijem in delom v tujini je spoznal in pridobil veliko prijateljev s katerimi skupaj ustvarja, deluje in spreminja svet na boljše. Upamo, da ga bo spreminjal tudi doma. 🙂

Intervjuvali: Mihael Tomšič, Brina Fekonja in Ana Bekš
Mentorica: dr. Barbara Predan
Študijsko leto: 2011/2012