Naloga: Intervju

Matevž Medja

Z Matevžem Medjo smo se dogovorili, da intervju opravimo v poslopjih studia Gigodesign (gigo = garbage in, garbage out), where all the magic happens, kot se reče. Vedno že samo delovno okolje pove nekaj o kreativnih procesih, ki se razvijajo v njem. 

Prostor sam naredi na človeka močan vtis. V podolgovatem prostoru se razprostirata dve dolgi mizi, polni ekranov in računalnikov, ki jih zaseda »Gigo kolektiv«. Matevž nas je najprej sprejel v prostoru, ki na prvi pogled deluje kot sprejemna soba. V njem vlada bolj sproščeno vzdušje. Nato nam je razkazal delovna prostora. 

V drugem nadstropju imajo še tri mize, ki so namanjene projektom na katerih se dela dalj časa. Tako ni treba vsak večer pospravljati mize, da bi se pripravili na nov projekt, temveč se vse pusti na njej, da ko se zjutraj vrnejo, točno vedo, kaj je bila zadnja misel pred odhodom domov. 

Intervju smo opravili v t. i. »back room-u«. Ta soba je manj opremljena kot druge. Predvsem se jo uporablja kot manjše skladišče prezentacij, rekvizitov za fotografiranje in podobnih predmetov, ki so bili uporabljeni na nekaterih zadnjih projektih. Prednost te sobe je tudi, da lahko v njej kadilci v miru pokadijo cigareto. 

Intervju je potekal zelo sproščeno. Dobili smo odgovore na naša vnaprej pripravljena vprašanja, tudi ponudbo za delo in življenjski nauk, ki se glasi: »Vsi boste umrli, zato ne zavlačujte. Lotite se zadev, odločite se kaj vam leži in to delajte.«

Kakšna je vaša pot pred/do Gigodesigna?
Bil sem prva generacija usmerjenega izobraževanja. Takrat so se mi zdeli računalniki stvar prihodnosti, zato je bilo računalništvo normalen izbor. Poleg tega starši niso bili ravno navdušeni nad srednjo šolo za oblikovanje. Po dveh letih srednje šole za računalništvo sem želel iti na srednjo šolo za oblikovanje in sem tudi opravil sprejemne izpite, ampak bi moral opraviti še 12 diferencialnih izpitov v zelo kratkem roku, kar pa ni bilo izvedljivo.

Tako sem še naprej ostal na SŠ za računalništvo in jo zaradi težke matematike opravljal 5 let. Nakar sem šel v vojsko leta ’86 / ’87 in po vrnitvi je bil ravno ustanovljen Oddelek za oblikovanje. Sprejemne izpite sem opravljal, kar dve leti zapored. Po dveh letih neuspeha sva s pokojnim Fredijem Rojgozonom odločila, da bova naredila design studio, da bova designerja, in sva to tudi postala. Naredila sva veliko neumnosti, ampak sva se skozi te neumnosti in napake marsikaj naučila. Potem je Fredi umrl zaradi raka, kar je bila zelo težka izkušnja. Nato sva z Miranom Klenovškom nadaljevala z oblikovalskim studiom, leta 1998/99 pa sva začeli pogovarjati z Mihom Klinarjem (on je v studiu edini, ki je formalno diplomiral iz OVK na ALUO), da bi naredili en pravi dizajnerski studio, ki bi bil multidisciplinaren. To je deset let nazaj pomenilo, da delaš grafiko, industrijo, web itn. Kasneje se nam je pridružila še Anja Stefan, načrtovalka komunikacijskih strategij. Tako je nastal Gigodesign.

Ali kdaj delate kot avtor, npr. na natečajih, ali vedno pod okriljem Gigodesigna?
Mi imamo logiko, da dokler so stvari za Gigodesign narejene, lahko vsak dela svoje kolikor hoče, s tem da pripiše k imenu in priimku Gigodesign. Verjamemo v to, da je treba kreativnost trenirat in da kreativnost ni končna.

Ali radi delate v timu? Koliko ljudi dela z vami, pri vas (npr. pri enem projektu)? Ima vsak posameznik enako močno besedo pri snovanju idejnega projekta in izvedbenih konceptih, ali je par vodij, ostali pa delajo po navodilih?
Vsak od partnerjev ima svoj oddelek. Na vsakem projektu rabiš svoje profile, ker je pač vsak projekt specifičen. Načeloma ima Anja čez načrtovalski del, Miha ima industrijsko oblikovanje. Miran je vodja tržne komunikacije, jaz pa sem vodja oblikovanja vidnih sporočil.

Kar je večjih ali novih stvari, ki pridejo v firmo, jih ocenim. Če je projekt določeni osebi pisan na kožo, mu ta projekt dodelim. Namreč nekateri so boljši v tipografiji, nekateri boljši v ilustraciji itn. Če pa ne vemo kam bi šli s projektom, potem imamo skupni sestanek. Do sestanka imajo vsi nalogo narediti 20 predlogov, in takrat se ponavadi pokaže ideja in se določi, v katero smer bo projekt stekel.

Kako gledate na današnje oglaševanje v Sloveniji? Se vam zdi pomanjkanje konceptov in prekomeren poudarek na estetiki bolj očiten kot v tujini? Kako se pri vas temu izogibate?
Nivo v Sloveniji je bil višji 5 do 6 let nazaj. To je bilo najbrž povezano s tem, da je bilo veliko več denarja vloženega v oblikovanje. Naročniki so sedaj na stopnji, da hočejo imeti veliko več za svoj denar. In sicer čim več informacij spraviti v čim manjši prostor ali v čim krajšem času, če je to na televiziji. Zunaj je situacija več ali manj enaka. Imaš zelo kvalitetno oglaševanje, ki je v manjšini, potem pa imaš poplavo praškastih stvari.

Na kaj študent oblikovanja v času študija ne sme pozabiti? Kaj po vašem mnenju manjka na oddelku za oblikovanje? Kje v praksi opazite pomanjkanje znanja diplomiranih oblikovalcev?
Zdi se mi da ljudem, ki pridejo iz fakultete manjka reality check. Ne manjka jim obrtno izvedbenih lastnosti na projektih, ker ljudje vedno več sami delajo in se učijo, čeprav včasih je tudi pomanjkanje tehničnih znanj lahko problem. Ampak realitiy check v smislu, da ljudje ne razumejo dobro, da je dizajn dejansko posel. Dizajn ni toliko umetnost kot posel. Umetnost je komuniciranje lastnih stališč in pogledov na svet, dizajn pa je komuniciranje naročnikovih. Vsak posel ima svoje zakonitosti. Kruta realnost je koliko ur svojega časa porabiš, da prideš do določene rešitve. Imaš projekt katerega roki so tako postavljeni, da imaš en, dva tedna in ne 3 mesece. Stvari je pač treba pospešit, ker je treba konec koncev plačat račune. Generalno se mi zdi, da je treba na teh področjih biti bolj pozoren.

Zakaj mislite, da je pomembna teorija?
Teorija je silno pomembna. To mislim zato, ker vidim, da jo sam premalo poznam. Slednje kompenziram tako, da jo poskušam sam nadoknaditi. Teorija je zelo pomembna, ker ti da platformo na kateri lahko razmišljaš naprej. Omogoča ti, da lahko postavljaš določene kriterije. Namreč imeti moraš veliko količino znanja, da lahko ovrednotiš, koliko ima nekaj teže kar prebereš, da lahko primerjaš.

Ali se vam kdaj zgodi, da so naročnikove želje v nasprotju z odgovornostjo do družbe, kaj storite?
Samo po sebi nam je umevno, da mora biti oblikovalec odgovoren v socialnem okolju v katerem ali za katerega dela. Stvari nikoli niso črno bele, veliko je sivin. Recimo, ko smo delali znak za srečanje Bush-Putin, da bi zdaj kaj takega delali je to nezaslišano in bi se potencialnemu naročniku prijazno zahvalil za zaupanje. Takrat pa sta bila Bush in Putin sveže izvoljena in sta bila prikazana kot pozitivca. Stvari so odvisne od konteksta, ni tako enostavnih zadev.

Kakšna pa je prihodnost vizualnih komunikacij?
You cannot not communicate. Kakorkoli, ne glede na situacijo ali je ali ni recesija, firme in organizacije morajo komunicirat. Večja kot je recesija, je to mogoče celo bolje za oblikovanje. To se tudi meša z razvojem novih izdelkov. Več je treba vlagati v razvoj, zato da postaviš svojo konkurenčnost skozi nove izdelke in to potem komuniciraš. Druga teorija je ta, da smo v istem čolnu. Če je ekonomija roller coaster, smo mi v prvem vozičku. Če je recesija, je oblikovanje ena od prvih panog, ki je prizadeta. Sem bolj pristaš prve teorije, da firme morajo komunicirat in morajo razvijat nove produkte. Problemi ne obstajajo, obstajajo samo izzivi. Izjava je mogoče malo osladna, ampak drži nekaj soli.

Koliko tipografij je vaših avtorskih? Katero tipografijo ste največkrat uporabili pri svoji projektih?
Pred leti sem ugotovil, da sem premlad, da bi bil oblikovalec črkovnih vrst, da vem premalo o črkovnem oblikovanju. Ugotovil sem, da starješi kot si, boljši oblikovalec črkovnih vrst si. Tako sem si pustil oblikovanje črkovnih vrst za čas upokojitve.

Katero tipografijo ste v svojih delih največkrat uporabili?
Helvetico.

Katero vaše delo je po vašem mnenju najbolj znano? Katero vam je osebno najboljše/najljubše?
Ne razmišljam na ta način. Ko naredim neko delo, mi ni več aktualno.

Koliko projektov delate vzporedno?
Delam jih 1-10, dobro je imeti projekte v podzavesti, da o njih razmišljaš in tako lahko na čisto nepričakovanem mestu najdeš kakšno idejo, ki ti pomaga. Ni pa to, da bi dejansko na računalniku delal na 10 projektih.

Marsikomu ste vzornik, med študenti velikokrat slišimo, da bi kdo rad delal pri vas v Gigodesignu. Kaj pričakuje od nekoga, ki bi delal z vami oz. za vas?
Iščem nekoga, ki mu je obvladovanje obrti samoumevno in se o tem sploh ni treba pogovarjati. Po drugi strani pa iščemo ljudi, ki se lahko ob pivu pogovarjamo tudi o drugih zadevah kot o oblikovanju. Če je design hermetičen ali, če dizajn gleda samo na tisto, kar je na mizi, brez konteksta, potem je obsojen na neuspeh.

Imate kakšno sporočilo za študente oblikovanja?
Če se karkoli odločate, ne smete čakati, ampak morate narediti. Nič ni slabo, nič ni narobe delat uvodne špice pri RTV-ju, nič ni narobe narediti svoj studio ali delat v oglaševalskem studiu. Treba je vedeti koliko stvari to potegne za seboj. Predvsem pa, karkoli hočeš ali se ti zdi, da bi bilo po tehtnem premisleku pametno naredit, to naredite. Bolje je obžalovati stvari, ki si jih naredil, kot stvari, ki jih nisi. Imeti v glavi, da boš prej ali slej umrl in ni časa čakati.

Zaključne misli
Z intervjujem smo bili zadovoljni, spoznali smo, kakšne so možnosti dela v studiu. Matevž Medja je podal svoje mnenje o tem, kakšne ljudi si želijo sprejemati v svoj kolektiv. Glede na odgovore predvidevamo, da rešujejo morebitne težave v ekipi sproti, da so odprti in kar je bistveno, komunicirajo med seboj. Tak odnos menimo, da je ključen za uspešno poslovanje in prijetno delovno okolje, pripomore h kvaliteti in tudi k hitrejši izdelavi končnega izdelka.

Njegovo stališče je: »Dizajn ni toliko umetnost kot posel«. S tem stavkom je potrdil, da spada v skupino oblikovalec/manager. Soočil nas je z realnostjo delovanja studia in s tem povezanimi stroški, ki jih ima, da lahko sploh posluje.

Uspešnost Gigodesigna je odprtost, transparentnost in komunikativnost, kar posledično pripelje do vrhunskih izdelkov.

Intervjuvali: Katja Kastelic, Timon Leder, Miha Kosmač, Grega Šuštar, Tanja Komadina
Mentorica: doc. dr. Petra Černe Oven
Študijsko leto: 2008/2009