Naloga: Intervju

Suzana Bricelj

Suzana Bricelj je bila rojena leta 1971. Z ilustracijo in slovenskimi avtorji kot so Marjan Manček, Marlenka in Marija Lucija Stupica, se je srečala že kot otrok. Med študijem na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani je ugotovila, da ji je tovrstno izražanje zelo blizu. Leta 1996 je šla za 4 mesece na študentsko izmenjavo v Bratislavo, kjer je poglobila svoje znanje na področju ilustracije. Za to profesionalno usmeritev se je dokončno odločila pri izdelavi svoje diplome (1998 – Martin Krpan). Med letoma 2000 in 2002 pa je študirala še v Franciji.

Študij v Bratislavi je doživljala podobno kot na akademiji v Ljubljani. Tam je ugotovila, da ji primanjkuje tehničnega znanja, kljub dodatnemu izobraževanju pri nas. Trdi da je za osnovo najpomembnejša močna risba, ki jo razvijamo s klasičnimi vajami, hkrati pa mora biti prisoten tudi eksperiment, s katerim najdemo svoj vizualni jezik. Za razliko od ljubljanske Akademije, se oddelki v Bratislavi nahajajo v isti zgradbi, tako se je lahko sprehodila tudi po slikarskih ter kiparskih ateljejih in pogledala, kaj počnejo njeni kolegi, kar se ji je zdelo zelo pozitivno. V Parizu je bila situacija izrazito drugačna. Že sama velikost objekta in dobra opremljenost sta veliko prispevala k pozitivnemu vtisu. Ker imajo tam oddelek za ilustracijo, je Suzana imela na razpolago 6 profesorjev samo za to področje, ki so bili strokovno zelo dobro podkovani. Občasno so jih obiskovali tudi gostujoči profesorji iz tujih držav. Veliko je bilo možnosti prehajanja med oddelki – tam je študirala tudi animacijo – in za povezovanje oziroma sodelovanje med njimi. Zato podpira odločitev, da so se z uvedbo bolonjskega sistema študija na Akademiji odločili za novo študijsko smer ilustracije. Tako bo delo potekalo bolj intenzivno, a hkrati opozarja, da bi moralo biti več sodelovanja med študenti različnih smeri in oddelkov.

Po končanem študiju je brez večjih težav stopila v ilustratorske kroge, saj se je v tem času pojavila luknja na področju ilustracije. Veliko agencij je iskalo ilustratorje in ti so bili pogosto študentje oblikovanja in ne slikarstva, kot je bilo do tedaj v navadi. Oblikovalci so imeli namreč to prednost, da so ilustracijo obravnavali v funkciji nečesa. Tako je najprej delala kot oblikovalka, vendar je bilo njeno delo vedno tesno povezano z ilustracijo in kmalu je začela dobivati več naročil iz te stroke. Vstop na področje knjižne ilustracije je bil nekoliko težavnejši, saj podobno kot danes, tam prevladujejo že uveljavljeni ilustratorji. Okoli leta 1995 je v Mladinski knjigi začela delati za Ciciban, kasneje pa postopoma na ostalih knjižnih delih.

Meni, da je priložnosti za mlade, neuveljavljene avtorje veliko. Produkcija je obsežna, ker je veliko založb, možnosti, ki jih ponuja internet, pa stvar še nekoliko olajšajo. Tako je lažje sodelovanje s tujimi založniki. Na tem področju se sicer pojavlja velika konkurenca. Močan vpliv bodo morda imeli tudi trenutni ekonomski problemi v svetu, kar lahko privede do recesije v produkciji.

»Če ljudje ne bodo imeli za počitnice, bodo pa vsaj knjige brali.«

V slovenski ilustraciji zadnjih 6 let opaža trend prestopanja mej, kar je tipično slovenskega. Opazen je vpliv tujih načinov razmišljanja, mešanje stilov in pristopov. Študentje in diplomanti oblikovanja prinašajo v ilustracijo nov pogled na to področje, kar se ji zdi zelo pozitivno. Spremlja tudi Slovenski bienale ilustracije in je navdušena nad odločitvijo žirije, da je nekoliko razširila svoj izbor. Ob knjižno je vključila še znanstveno ilustracijo in sprejema avtorje, ki imajo nekoliko bolj specifičen slog, recimo Natan. Meni, da je bienale vsako leto boljši, da se z novimi avtorji slovenska ilustracija razvija, dviguje svoj nivo in postaja konkurenčna v Evropi. Slednje je za nas nujno potrebno, saj se moramo zavedati, da delujemo tako lokalno kot globalno. Kljub pozitivnemu razvoju bienala opaža, da pri nas manjka neka splošna kritika, zato gre marsikaj skozi rešeto in se kupi kljub slabi kvaliteti. Pravi, da smo izgubili kritična merila na vizualnih področjih.

Z založniki med delom ni imela večjih težav. Po svojih izkušnjah pravi, da imaš kot neuveljavljen avtor na začetku veliko korektur z likovnim urednikom. S tem si nekoliko bolj omejen in usmerjen pri svojem ustvarjanju. Kasneje, ko se kot avtor izoblikuješ, pa ti naročniki pustijo proste roke in se omejuješ sam. Nekateri založniki namreč iščejo ilustratorje, ki že imajo lasten likovni jezik in plačajo prav zanj, za to specifično interpretacijo besedila. Korekture Suzana dojema kot dobronamerne »strastne konstruktivne debate«, ki lahko vsebujejo zelo koristne nasvete, ki se jih veseli.

»Mislim, nikoli več. Če bi rad imel narisano tako kot ta pa ta, njemu reči, ne pa meni govorit.«

Pri ustvarjanju ilustracij za knjigi Kosovirji Svetlane Makarovič ter Katka in Bunkec Marjana Tomšiča, ji je zelo pomagal pogovor z avtorjema besedil. S pomočjo neposredne debate je lažje prišla do lastne interpretacije zgodb, kot bi sicer iz golega teksta. V teh primerih ni šlo za avtorjevo vsiljevanje svojega videnja. Zaveda se, da morda vedno ne bo tako. V primeru Kosovirjev in Martina Krpana, se je Suzana soočila s problemom, kako na novo in na svoj način interpretirati zgodbi, ki sta bili v preteklosti že ilustrirani. S Kosovirji sicer ni imela veliko težav, saj je bila njena predstava o kosovirjih povsem drugačna, kot od prejšnjih avtorjev. Martin Krpan je bil zaradi neizkušenosti in velikih mojstrov, ki so povest že upodobili, zanjo veliko breme, a hkrati tudi velik izziv. Zato, pa tudi zaradi diplomske naloge, se je dela lotila zelo študijsko. Tako je preko natančne analize prejšnjih avtorjev ilustracij prišla do svojega odgovora, svoje interpretacije.

»Če piše škorc, je škorc, ne pa golob, potem je pa ta škorc vendarle lahko kakršenkoli.«

Njeno znanje na področju oblikovanja ji zelo pomaga, saj je v večini primerov njen končni izdelek knjiga, ne samo ilustracija. Sodelovala je pri prelomu Kosovirjev, Male nočne torte in Značajev. Kadar sodeluje z dobrim oblikovalcem, to delo raje prepusti njemu ali njej. Včasih izdela tipične strani, nato pa končni izdelek samo pregleda. Ko je sodelovala s francosko založbo Fleurus, je od njih predhodno dobila izdelan prelom, v katerega je morala umestiti svoje ilustracije. Z omenjeno francosko založbo je imela tudi najboljšo poslovno izkušnjo, kar se tiče poteka dela. Nasprotna je izkušnja z italijanskim in slovenskimi založniki. Jabolko spora so običajno finance, za svoje plačilo se je treba kar borit. Zneski honorarjev konstantno padajo in le ambiciozni, hitrejši, boljši in iznajdljivi avtorji se lahko preživljajo z ilustracijo, recimo z raznolikimi manjšimi projekti, kot so delo v agencijah, izdelava snemalnih knjig … Vendar že pri Mladinski knjigi ji je bilo rečeno, od tega ne bo obogatela. Med naročniki in v javnosti se ilustracijo še vedno dojema kot popoldansko obrt. Avtorju, ki želi doseči nek presežek, mora ilustracija predstavljati glavni vir dohodka, njegovo službo, saj zahteva čas in denar.

»Se pridružujem mnenju pisateljev, da bo mogla država tukaj vskočit. Dejstvo je, da sta in pisana beseda in likovni jezik po mojem mnenju del konstitucije te države. In glede na to, da to ni samo tržno blago, to ne more bit samo tržno blago, pa bo mogla država vskočit, ker se bo začelo dogajat, da bodo ilustratorji začeli delat preveč za tuje založbe in kaj bomo imeli potem v Sloveniji? Kupovali bodo naše ilustracije od tujih založb. Vprašaš se, ali je tukaj smisel, oziroma, tukaj se potem postavi tudi vprašanje identitete neke nacije.«

Edinstvena poslovna priložnost se je prikazala ob reformi slovenskega šolstva, ko so založbe začele izdajati nove učbenike. To je bila posebna izkušnja tudi iz ilustratorskega vidika, saj je bilo dela veliko, časa pa malo. Sama estetika ilustracije ni bila toliko pomembna, kot je bila pomembna jasnost sporočila. Najtežja faza dela se ji zdi zasnova, saj za koncept knjige porabi največ energije in miselnega napora. Po njenem mnenju ta del zajema kar 70 % celotnega dela. Način pristopa k delu pa je odvisen od besedila. Pri določenih tekstih je potrebna dodatna študija (Škratovo mesto in dela H. C. Andersena), pri določenih pa ne. Tovrstno raziskovanje predstavlja nenehno izobraževanje, saj gre za zbiranje raznih podatkov, slik, brskanje po spletnih straneh, obiskovanje razstav, poizvedovanje kaj je novega na področju založništva in likovnih umetnosti. Fazi raziskovanja sledi faza skic, ponovno branje, izločanje skic, izdelava dodelanih risb in na koncu ilustriranje. Tudi tu naredi več variacij in izbere le najboljše. Pravi, da je delo naporno, saj večino časa delaš sam in neprestano črpaš iz sebe, kar vzame veliko energije. Komunikacija z založnikom in izvajalci je zato dobrodošla, četudi pride do sporov.

Njeno delo poteka samostojno, v domačem ateljeju. Med izdelavo diplomske naloge in študijem v Franciji je spoznala, da je delo v večjem ločenem prostoru veliko enostavnejše in bolj učinkovito, zato si želi večji atelje. Njena najljubša tehnika je akril, saj zaradi hitrega sušenja omogoča nemoteno delo in lazurno nanašanje barve. Do digitalne tehnike ima zelo pozitiven odnos, saj ta odpira nove možnosti in omogoča hitro delo.

V prihodnje računa na sodelovanje z različnimi oblikovalci. Ima želje po določenih besedilih in skupnih razstavah, kot jo je imela s kolegom v Franciji, kjer sta vsak s svojim pristopom ustvarila nekakšen dialog med njunima vizualnima svetovoma. V načrtu ima avtorski projekt, mentorsko delo na aluo in slikarske projekte, ki v osnovi sicer niso ilustrativni, a bi lahko bili izdani v knjižni obliki. Želi si tudi več pisati.

Intervjuvali: Hana Stupica, Tanja Semion, Jure Kožuh, Luka Seme, Aljaž Vindiš
Mentorica: doc. dr. Petra Černe Oven
Študijsko leto: 2008/2009