Naloga: Intervju

Japec Jakopin
Sem industrijski oblikovalec, ne poslovnež.

S temi besedami nam je Japec Jakopin hitro razjasnil pojme. Japec Jakopin je eden od dveh glavnih mož v slovenskem navtičnem podjetju Seaway, ki že kar lep čas kraljuje v oblikovanju vodnih plovil. Tokrat smo si za intervjuiranca izbrali manjkrat slišanega, pa vseeno zelo pomembnega človeka v podjetju Seaway, Jerneja Jakopina. Misli od Japca Jakopina smo že v preteklih intervjujih velikokrat brali in ga imeli priložnost tudi večkrat slišati in videti v medijih, zato se nam je zdelo zanimivo, da bi slišali še Jernejevo »plat zgodbe«. Vendar pa se je ustaljena praksa izkazala za upravičeno, saj se nam kar ni in ni uspelo dokopati do Jereneja Jakopina in seveda smo na koncu pograbili redko priložnost (vsaj za študente) in intervju opravili z njegovim bratom, Japcem Jakopinom.

Se morda spominjate začetkov, ko sta z bratom prvič prijela v roke orodje in si rekla, da bosta zgradila barko? Kateri je bil prelomni trenutek, ko sta se odločila, da bosta svoj hobi spremenila v resen posel?
Kakšen resen posel? Kaj je to posel? Studio moraš ustanoviti zato, da si lahko plačan za svoje delo. To ni posel. Posel delajo poslovneži, tisti ki prodajajo banane, računalnike, topove in karkoli že. Sem industrijski dizajner, torej to kar hočete tudi vi biti. In če boste hoteli izdajati račune, boste morali biti s. p. ali samostojni delavec v kulturi, ali pa boste ustanovili studio, d. o. o. ali karkoli že, vse le zato, da boste lahko plačani za svoje delo. Toliko, da to najprej razčistimo.

Ne gre torej za posel. Nisem poslovnež, sem industrijski oblikovalec, pa čeprav izhajam iz medicine. Oba z bratom sva – od kar sva na svetu – imela barke, morje in vodo rada. Bilo je zanimanje, hobi, ki raste. V hobiju si vedno dober, ker te zanima in veseli, veliko veš. Hobi je vedno v konkurenci s poklicem ali pa s tistim, kar si študiral, ali pa kar misliš, da moraš delati. Potem, ko nekaj delaš in preizkušaš, rečeš: To me pa veseli! Rad bi živel od tega. Ne rečeš, da bom pač jemal denar. Hobi je to, da jemlješ denar od poklica zato, da si kupiš ribiško palico in greš loviti ribe. Poklicni ribič je pa nekaj drugega. Tako kot, če vi čez dan delate v banki, popoldne in zvečer pa malo rišete avtomobile ali nekaj takšnega in poizkušate živeti od tega, nahraniti družino, si kupiti računalnik, nato drago programsko opremo in tako naprej. Potem pa za to svoje delo izstavljate račune, da ste plačani. Tako to gre. Najprej poizkusite malo, potem vedno več, vse dokler ne vidite, da lahko od tega živite in lahko vse ostale vire dohodka odtrgate in si rečete, »zdaj bom pa živel samo od industrijskega dizajna«. Skratka, tu ni kakšne takšne prelomnice »zdaj sem se pa odločil, zdaj se je pa nekaj v meni prelomilo« … to je bedarija, to je lari fari. Enostavno ne gre kar tako. Gre počasi.

Glede na to, da ste doktor kardiologije, kako je na vas gledal vaš brat Jernej? Kot na kompanjona v navtičnem poslu?
Pravzaprav sem jaz njegov kompanjon od njegovega rojstva. 6 let sem starejši od njega in že, ko je bil majhen, od kar se je rodil, je bila meni dodeljena skrb, da sem ga nosil naokoli, ga previjal, vozil njegov voziček, tako da sva navajena biti drug z drugim in si ne greva na živce. Bila sva v takšni družinski poziciji, da sva morala drug z drugim shajati. Zato nama to ni bilo in ni težko. Nisva namreč v kompetitivni poziciji.

Ste si v mladosti mislili, da bosta nekoč imela vodilno podjetje na področju navtike, ob tem, da boste vi imeli naslov enega vodilnih navtičnih arhitektov na svetu?
Pa saj to ni nič važno. Zakaj bi si pa to moral misliti? Važno je, da delaš tisto kar te veseli. Potem pa če uspe, uspe, če pa ne, pa ni nič hudega, ker si prav tako delal to kar te veseli in si prav tako dobro porabil življenje. Če imaš srečo in ti uspe, pa toliko bolje. Da boš pa ti razmišljal … saj zato, da bi nekaj postal nisi rabil kaj razmišljati. Razmišljal si zato, ker si nekaj delal in ti je šlo dobro od rok, ker si imel talent, znanje in si garal noč in dan in ker te je to veselilo. V teh primerih ne opaziš, da si delal od zgodaj zjutraj do pozno zvečer. Zdelo se ti je, da je trajalo eno sekundo, ker te je to tako veselilo. Takrat, ko ti čas hitro mine, ko ti dan mine kot sekunda, takrat si na pravem mestu. Če se pa matraš, pa na uro gledaš, pa nima smisla, da to delaš. Lahko to kar takoj pustiš.

Z Jernejem sodelujeta že dolgo časa. Prihaja kdaj do sporov med vajinimi idejami? Kako jih uskladita, v primeru, da »rineta« vsak v svojo smer?
Če nisva v konfliktni situaciji in nočeva konfliktov, potem veva, da drug drugega potrebujeva, zato to niso spori ampak so različna gledišča. Hvala bogu, če ima nekdo različna gledišča, saj se lahko iz tega nekaj naučiš. Če imava oba enaka gledišča, potem je eden odveč. Enega lahko kar domov pošljete, če oba isto vesta in isto mislita. Pomembno je, da sta dva komplementarna človeka.

Bi lahko izpostavili specifičen del oblikovalskega procesa pri barkah, ki zahteva največ vloženega časa? Ali je celoten proces zahteven?
Celoten proces je mukotrpen. Gre pač za rojstvo enega novega projekta in vsako rojstvo je povezano z bolečino in s cirkusom. Ampak to je povsem naravno in s tem ni nič narobe. Kakšen je industrijski proces pa sami veste. Proces industrijskega razvoja oz. oblikovanje enega produkta je enak pri avtomobilih, pralnih strojih ali pa pri barkah. Najbolj zabavne so seveda začetne faze, ko gre za koncept. Koncept razvijati je najbolj luštno, potem pa se je treba začeti ukvarjati z detajli in s tistimi stvarmi, ki ne gredo tako dobro skupaj kot si si sprva mislil. Potem se tudi izkaže, da so si nekatere stvari kontradiktorne in se med seboj tepejo, ko ti takoj ne uspe tako kot si mislil. Tisto potem ni več tako luštno. Ko je delaš koncept, ko je pred teboj bel papir, je vse možno.

V letu 2008 ste predstavili hibridno barko Greenline 33. Barka predstavlja velik korak v svetu navtike. Izkazala se je kot odlična poteza, saj ste zanjo prejeli mnogo nagrad po celem svetu. Kaj je bil tisti povod, da ste se odločili za izdelavo »zelenega« plovila?
To se je vleklo že kakšnih deset let. Zdelo se nam je, da na takšen način ne more iti naprej. Vsi te neučinkoviti »motornjaki« z vedno večjimi motorji in z vedno večjo porabo, z vedno večjo stopnjo onesnaženja okolja. Zdelo se nam je, da se bo sigurno enkrat obrnilo. Ogromno elementov smo že imeli, tako da smo morali le še sestaviti in na novo embalirati. Je takšna proti-krizna barka oz. barka odporna na krizo.

Jadrnice Shipman so prava paša za oči. V intervjujih večkrat omenjate razne tehnološke novosti bark, nas pa zanima kje črpate ideje za takšne linije kot ste jih zarisali na Shipmanovih jadrnicah? Ali mogoče sledite Sullivanovemu zakonu »oblika sledi funkciji«, ali imate povsem svoj pristop?
To je kompleksno vprašanje. Jasno, da forma sledi funkciji. Pri obliki moraš vedeti, kdo jo bo gledal, na katerih trgih mora funkcionirati, koliko časa mora funkcionirati ta oblika, ali je tehnološko izvedljiva in tako naprej. V tem je lepota industrijskega dizajna, da gre tukaj za nekaj 1000 strok, ki morajo skupaj v sozvočju funkcionirati in je treba vedeti vse. Sestavljati moraš bodoče potrebe ljudi. Ljudi, ki bodo to uporabljali. Tako da, v tem je lepota tega dela, ker je tako raznoliko in ni dolgočasno.

V navtičnem svetu največkrat zasledimo moške oblikovalce. Kako pa je z ženskami? Ste mogoče opazili kakšne oblikovalke … 
… dekoraterke in notranje oblikovalke so v glavnem ženske.

Slovencem ste v ponos. Ali te besede še kaj pripomorejo k volji in zagonu ali pa so jih že okrnila dejanja države, saj vas ta morda večkrat zavira, kot pa podpira pri vašem delu?
Naše razmere se izboljšujejo ves čas. Morali bi delati pred tridesetimi leti v Jugoslaviji, pa bi videli kaj so težave. Sedaj govori o težavah tisti, ki nič ne ve. Nikoli ni bilo tako lahko delati kot danes. Imate vse: internet, devize, prost prehod čez mejo, dostop do znanja, sami sebi ste edina ovira. Če vam kaj ni všeč lahko greste v Avstrijo; če vam v Avstriji ni všeč, pojdite na Tongo; če vam tudi tam ni všeč, pa pojdite na Kitajsko. Greš lahko kamor koli in pokažeš to kar si hotel pokazati. Čisto nobene ovire ni. Jamrati čez državo je povsem neproduktivno. To lahko dela nekdo, ki nič ne more, ki nima kaj povedati.

Za konec, smo mladi oblikovalci, ki bi se radi ukvarjali z oblikovanjem vodnih plovil. Radi bi se zaposlili pri vas. Kakšno znanje bi pričakovali od nas? Kaj bi nam svetovali?
Imeti morate talent in znanje. Lahko ste odličen risar in boste z roko vse narisali; lahko ste kipar in boste iz poliuretana z brusnim papirjem naredili novo, lepo obliko. Ponavadi pa morate znati delati z računalniški programi, znati morate oblikovati v 3D programih. Skratka, pogoj je, da znate z enim orodjem delati.

Intervjuvali: Blaž Dežman, Sanja Ristovska Georgiev, Nejc Korenič
Mentorica: dr. Barbara Predan
Študijsko leto: 2011/2012