Naloga: Intervju

Tomato Košir

Tomata Koširja smo si izbrale kot predstavnika freelance delovanja na področju oblikovanja. Njegov način dela in izjemno preciznost pri tem poklicu smo imele priložnost spoznati, ko je nastopal v vlogi našega mentorja. Intervju smo opravili na četrtkovo popoldne, v nam že domačem okolju njegovega studia, ki si ga deli z drugimi soustvarjalci. V prijetnem razgovoru ob čaju, smo iz prve roke izvedele, kako se izogniti padcu v kreativno luknjo, kako krotiti naročnike in ne dopustiti, da oni krotijo nas, ter o glavnem motivu njegovega bivanja. Brez dlake na jeziku nam je podal napotke za nadaljevanje naše kariere v vlogi grafičnih oblikovalcev.

1.
Kot študentje zadnjega letnika univerzitetne stopnje smo na točki, kjer se odločamo o nadaljevanju študija oziroma zaposlitvi. Zanima nas, kako je pri tebi potekal prehod na magisterij in na samostojno profesionalno pot.
Tisto, na kar sem vas opozarjal že v tistem času, ko sem vas poučeval, lahko zgolj ponovim z malo daljšo razlago. Če boste imeli prehod na magisterij ali pa ne, v vsakem primeru ste v nevarnosti, da padete v neko luknjo, ker se prvič znajdete brez mentorstva in ste zaradi tega brez neke običajne varovalke, ki se je mogoče ne zavedate, ampak ste se je v štirih letih precej navadili in to običajno vodi tudi do neke čustvene luknje, ker se pač vsak začne spraševati, kako bo dobil projekte. Kako bo navsezadnje z magisterijem, ne vem, koliko so ga zdaj skorigirali, ampak vsaj v mojem času je bilo to absolutno samostojno delo. Tisto kar bi sicer že diplomska morala biti, ampak veste, da temu ni zares tako. Magisterij bo kljub tistim uram prinesel eno mentorsko praznino. Zato je mogoče tak mehak prehod ta, da si dobite bodisi zaposlitev v nekem večjem studiu, kjer imate nekoga nad sabo, ki vam je na nek način mentor ali pa pot, ki sem jo jaz zdaj v zadnjih letih realiziral in sicer, da sem šel iz tiste zlate kletke domačega kletnega studia v Ljubljano, si deliti prostor skupaj z ostalimi soustvarjalci, s katerimi imamo točno ta odnos, s tem, da je medsebojen. Niso zgolj oni meni mentorji, ampak sem včasih tudi jaz njim. Nekatere stvari skupaj nastajajo, imaš možnost sodelovanja na projektih, kar ti da spet neko varnost in naročniku da vedeti, da si sposoben sprejeti neke večje projekte.

Se ti zdi odprtje s. p.-ja kot štart po študiju pametna ideja (glede na trenutno situacijo, da je težko dobiti zaposlitev za nedoločen čas, še posebej v našem poklicu)?
Jaz nimam nič proti neki formi, naj bo to s. p., ali d. o. o., glavno je, da imate nek mehak socialni prehod. Se pravi, da ste v okolju, ki vam daje neko varnost. Kakorkoli se to sliši materinsko, očetovsko od mene, dejansko je ta varnost zelo pomemben faktor v kreativnem procesu. Zato, da padete v to odprto fazo, kjer se potem dogaja kreiranje in tudi, da padete v tisto zaprto fazo, kjer se dogaja izvedba, ko morate eno stvar dokončati brez stalnih odlašanj. Zato rabite prijazno okolje. Zaradi mene, če vsi odprete s. p.-je in ste “one man band”, tako kot sem jaz zadnjih sedem let, samo da vam okolje nudi tisto zaledje. Po možnosti, da to ni tisto varno okolje doma, ker vam dom na žalost ne more dati tistega instant feedbacka, kot vam ga da naprimer neko deljenje prostora.

2.
O tebi kot oblikovalcu seveda največ govorijo tvoja dela. Ko jih pogledamo, nam je skoraj takoj jasno, kdo je avtor. Je tvoj prepoznaven slog nekaj, kar je bilo skrbno načrtovano, ali se po vseh teh letih spontano poveže v celoto? Se ti zdi znamčenje [branding] samega sebe pomemben ali je bolje, da je oblikovalec tiha sila v ozadju?
Bistveno je, da oblikovalec ne izraža samega sebe, ampak da deluje v korist naročnika – da izraža tisto, kar tam mora glede na komunikacijske težave izraziti. Zato mi je bistveno večja pohvala takrat, ko mi rečejo: »Ampak veš, to pa sploh ni tipičen Tomato, sploh ne bi pomislil, da bi kaj takega naredil.« kot pa: »Sem že zdaleč opazil knjigo in sem vedel, da je Tomato naredil.« Takrat bi se kar pogreznil.

3.
Veliko si tudi prizadevaš k uveljavitvi stroke in izobraževanju naročnikov. Se ti zdi, da oblikovalci na tem področju naredimo premalo?
Ne morem prav zelo izpostavljati tega, da veliko delam za stroko. Zdi se mi, da mora vsak od nas narediti največ kar lahko. To je tudi eno tako čisto splošno vodilo, katerega sem zavzel in ga skušam realizirati. Povsod skušam narediti največ. In tudi če mi kje spodleti, mi tisto ne bo izničilo vsega, kar sem naredil. Tudi če v zadevah nisi stoodstoten, zadosti je da narediš maksimalno. Tako bi bil svet nasplošno bistveno bolj enostaven. Imamo pa absolutno to nalogo, ker smo v taki situaciji. Če bomo zgolj sproti »pedenali« tiste težave, če bomo vsakega naročnika šele na prezentaciji začeli prepričevati, kakšno bi moralo biti generalno sporočilo njegove podobe, kako ga bomo diferencirali napram njegovim največjim konkurentom, je to na žalost premalo. Tam si že v nekem konfliktu in ti interesi niso več tako brezmadežni. To lahko počneš kjerkoli. Lahko je v neki formalni obliki, v obliki predavanj, intervjujev, kot je tale, povsem vseeno je, samo naj vsak skuša narediti čim več.

Ali je v dobi instantnih rešitev in široke palete izbire realno vztrajati na svojih načelih?
Naročnik ti bo v eni fazi, če boš pri tem vztrajal, enostavno začel zaupati. In tega pri vsakem absolutno ne boste dosegli. Ampak potem najdeš naročnika, ki se je začel kot vnaprej izgubljena bitka, nato pa postane glavni naročnik, ki ti prinese šestdeset odstotkov prometa že zadnjih osem let in to samo zaradi tega vztrajanja. Čisto pri vseh bodite nepopustljivi. Biti morate pravi »rotweilerji«, zagrabite in ne popustite, tudi če vas s koli tolčejo. Enkrat se bo prijelo. Na ta način dejansko komunicirate svoje dolžnosti, ne dajete zgolj obljub, ampak tudi dokazujete, kako bi to moralo zgledati, in kaj si pod tem predstavljate.

Kot grafični oblikovalci ponujamo storitev, ne končnega produkta. Zanima nas, kaj meniš o delu grafičnih oblikovalcev »na zalogo« (v smislu – vidimo, da ima neko podjetje slabo celostno podobo, mi pridemo k njim in jim skušamo prodati novo, vnaprej izdelano podobo)?
To so principi, ki tudi funkcionirajo. Osebno jih ne morem kar tako zavreči. Mogoče je bolj žalostno dejstvo, da tudi v trenutkih neke nelikvidnosti tega nisem bil sposoben narediti. Ampak to so moji problemi. Mislim, da je to čisto legitimna pot, če ne izdelamo zgolj novega produkta, ampak če vidimo dejansko potrebo, škodo, ki se dela neki organizaciji z napačno obljubo grafične podobe. Takrat kadar imamo argumente za to, je ta pot povsem legitimna, morda je le malo akviziterska. Ne vem, koliko je naša nacionalna identiteta tega sposobna.

Nekaj, kar mi je šinilo v glavo ob tem vprašanju, delati na zalogo – tiče se sicer nečesa povsem drugega – je to, da vse tiste stran poti nekih idej, ki v procesu odpadejo, predlagam, da si jih ravno tako hranite. Zato ker en avtocitat – na to sem vas tudi že opozarjal – je ravno tako legitimen. Enkrat se enostavno izide. Ravno zadnjič sem razlagal o rešitvi Jazz plakata za 46. jazz festival leta 2005. V bistvu je rešitev za to nastala leta 2000 ali 2001 kot en stran produkt, mislim da ilustracije pri Papiču. Ko sem iskal rešitev, ki bi komunicirala ne le glasbe temveč tudi medsebojne odnose – prav odnosi so se mi namreč zdeli značilni za tovrstno glasbo, sobivanje dveh ras, ki sta prav zaradi omenjenega sobivanja različnih pristopov dvignili jazz na takrat eno nosilnih zvrsti. To, da imaš eno tako pozitivno sporočilo v tej nujni soodvisnosti, se mi je zdelo eno najboljših možnih sporočil. Da tvoja podoba komunicira še eno komponento več od tistega kar pričakuješ, da ozavešča ali nenazadnje prek tega vpliva, se mi zdi idealno. Ta družbena angažiranost daje tudi precejšnje zadoščenje. V zadnjem času, ko delam naslovnice za Objektiv kjer imam možnost odreagirati na določene pereče teme, največ zadoščenja dobim prav pri političnih. To je postal glavni motiv zaradi česa bivam.

4.
Kot si omenil, lahko v zadnjem času tvoja vidna sporočila zasledimo na naslovnicah tedenske priloge Dnevnika, v Objektivu. Predvidevamo, da do takšnih rezultatov v Sloveniji lahko pride le v primeru tesnega sodelovanja z likovnim urednikom (Samo Ačko). Kako komentiraš majhno količino dobrih vizualnih sporočil v slovenskih medijih? Je to posledica neangažiranosti in nepripravljenosti urednikov in likovnih urednikov ali je to odsev stanja duha naročnikov oz. bralcev, ki niso pripravljeni plačati navidezno praznega prostora?
Mislim, da imajo uredniki nalogo ne zgolj streči svojim bralcem, ampak jih tudi vzgajati. Ponuditi več kot je mogoče trenutno njihova kapaciteta. To je tako kot, ali se učiš iz zvezka zgolj tisto, kar je bilo na predavanju, ali pa se učiš iz knjige, kjer je vse razloženo v nekem širšem kontekstu. Tvoja kapaciteta je, da se naučiš recimo šestdeset procentov, ne glede na to ali se boš učil iz izvlečka ali pa iz neke širše celote. Jasno je, da boš iz knjige več potegnil. In če jim damo vedno več, da rastejo skupaj s časopisom, se mi zdi, da je povsem realno pričakovati, da se bo učinek sčasoma opazil. Če pa se bo ves čas streglo zgolj njihovemu dometu, njihovemu trenutnem zanimanju, kot se recimo streže na televiziji z zabavnimi oddajami tipa Na zdravje, potem mentaliteta ne bo vztrajala niti na tistem nivoju, ampak bo padala.

Omenil si, da je težko preverjati, kako se publika odzove na tvoje delo. Si pri Objektivu prejel kakšno pismo bralcev, kot reakcijo na tvoje delo?
Bojda je nek bralec iz Spodnje Kungote odpovedal naročnino na časopis, ker je naslovnica za ukinitev Ministrstva za kulturo postregla s po njegovem prazno naslovnico. Nekaj podobnega se je zgodil Ranku Novaku pred dvajsetimi leti, ko je eden od teh vestnih bralcev, mislim da je bil iz Bitenj, opozoril na to, da vsak dan plačuje 20% praznega prostora. Tukaj je bil ta primer še dosti bolj radikalen. To si štejem kar v referenco. Navsezadnje smo hoteli s tem nekaj povedati, in če je to na ta način dojel, kot da je občutil pomankanje nekega avtorskega dela, oziroma kulturne naslovnice, je zapopadel točno v srčiko našega sporočila. Drugače sem imel pred leti še eno bolj interesantno izkušnjo čisto direktnega odziva. Čez Gradaščico sem dve leti zahajal v Sax Pub risati tedenske table za gostujoče jazz bande, opremljene zgolj s kredo. Tisto so bile res dobre preverbe mojega procesa in pa tudi dodelave končnega rezultata. Dobil sem temo, imel sem dve, tri ure časa, da zasnujem koncept, ki bo dojemljiv, berljiv, komunikativen in ga nato še realiziram. In po teh treh urah, ob tem, da brief ni bilo le spisek petih imen izvajalcev, temveč  je bil točen brief v smislu kakšno glasbo igrajo, zakaj imajo takšno ime, katere inštrumente uporabljajo, katere so o njihove posebnosti. To je bil brief. V nasprotnem primeru na delo nisem pristal.

Po teh treh urah, sem nato dobil odziv publike na table na koncertih. Takojšen feedback je bil bistveno bolj otipljiv, kot tukaj pri naslovnicah Objektiva z naklado 100.000 oz. tu nekje. Tam je bilo lahko zgolj 20 gostov v baru, ampak od dvajsetih, si prejel trideset odstotni feedback. Pa tudi če je kdo komentiral le, »a, to pa s šablono delaš?«. Kljub temu je bil boljši feedback kot tukaj, ko spustiš svoje delo v eter in je potem tišina. Ljubše mi je to, da se par dni tresem, kakšen bo končen rezultat, kot sem se v primeru SS kravat, ko sem pričakoval kakšno tožbo takrat začasno poražene strani. Sicer do tega ni prišlo, ampak, čisto iskreno povem, precej me je skrbelo. Bistveno rajši imam ta občutek, kot občutek čiste praznine, nobenega odziva. Skratka, najdite si tudi delo, kjer imate takojšnje preverbe.

5.
Opažamo, da nizka stopnja etike slabo vpliva na kvaliteto oblikovanja. Zdi se, da se je z dostopnostjo orodij za oblikovanje razmah neprimernih rešitev še toliko bolj razširil. Posledično se niža nivo razumevanja oblikovanja s strani naročnikov. Kje vidiš rešitev pred prevzemom trga s strani konkurenčnih instantnih rešitev? Bo dobro oblikovanje rezervirano le za peščico?
Nimam pravega odgovora. Mogoče zgolj to, da z zgledno vodenimi projekti, ki rezultirajo v nekih uspešnih organizacijah ali produktih, ustvarjamo uspešne primere dobrih praks. S pogostostjo njihovega uspeha dokazujemo vrednost lastnega dela. Zato je pomembno, da oblikovalci nismo nikoli tako zelo fjakarsko zaprti zgolj v lastne interese, in da ne gledamo ekstremno dvopolno na situacijo: tu sem jaz, tu je pa naročnik. To, da ste zavezniki, bo zagotovo rezultiralo k boljšemu produktu in ta dober produkt bo dal primer dobre prakse, ki rezultira v uspešnem projektu. To vam da možnost obstanka vašega dela, kreiranja v primerjavi s Stock znaki. To lahko dosežete le s trmastem vztrajanju in z neegocentričnim načinom dela. Na žalost so minili časi naših predhodnikov, ko se je bilo možno postaviti na nek piedestal. Ko je bilo v celi Jugoslaviji 25 oblikovalcev in so lahko z neke višine, z neke distance, z neko aroganco kreirali ta odnos z naročnikom. Mi moramo biti bolj zreli od tega. Sicer pa bo slej ko prej Apple potisnil ven nov app – »Kreiraj si« in nas bo povozil.

6.
Kako tvoja predanost do oblikovanja sovpada z osebnim življenjem? Ti sploh ostane kaj prostega časa?
Ne.

7.
Za konec, zanima nas, če ne bi imel nobenih omejitev, katerega projekta bi se v tem trenutku najbolj razveselil, ni nujno iz področja oblikovanja?
Malo imam občutek, da smo vsi postali odvisneži od katarze, ki sledi zaključku enega projekta. Večji, kompleksnejši, napornejši kot je, večja je ta katarza. Če bi zgolj hotel zadovoljiti ta aspekt, potem bi rekel najzahtevnejši projekt, ki ga je mogoče dobiti, projekt zaradi katerega bi mislili, da meni sploh ni pisan na kožo. Odvisen sem od izzivov. Zaradi tega trpi moje osebno življenje, toda ko se bo enkrat prevesilo na drugo stran, bo trpelo moje profesionalno življenje. Drugače pa seveda, vsak ima neke panoge, ki so mu blizu, katere spremlja že ves čas, v katerih je bolj podkovan.

Ne bi se tako zelo usodno posvečal temu kaj bo vaš poklic. Nenazadnje, Američani zamenjajo poklic trikrat, štirikrat v življenju. Slej ko prej, bo to prišlo tudi k nam. Kljub omenjenemu, bo determiniranost biti v nečem dober, da narediš največ, kar je možno – ne glede na poklic – ostalo v vas. Zato ni nič hudega, če ste trenutno na Oddelku za oblikovanje, čez dve leti pa vas bo zanimala proizvodnja električnih radiatorjev.

Intervjuvale: Ajda Bevc, Petra Bukovinski, Maša Majce
Mentorica: doc. dr. Petra Černe Oven
Študijsko leto: 2011/2012