Naloga: Intervju

Damijan Stepančič

Damijan Stepančič je ilustrator, znan predvsem po svojih delih za otroke in mladino. O sebi pravi, da je pristaš klasičnih risarskih načel, zato je po dveh letih študija oblikovanja na ljubljanski Likovni akademiji presedlal na slikarstvo, kjer je leta 1996 diplomiral. Za svoja dela je prejel več nagrad, leta 2010 pa je bil uvrščen tudi na častno listo IBBY.
09_damijan stepančič


Kateri ilustratorji ali drugi umetniki so najbolj vplivali na vas in vaše delo?
Lahko bi rekel, da so name vplivali nekateri slikarji in ilustratorji, vendar imena tu niso pomembna, zame je srednejveška oltarna slika ravno tako zanimiva kot sodobna ilustracija. Name drugi umetniki niso vplivali toliko v stilu izražanja, temveč bolj v pristopu in načinu razmišljanja. Vsa dela so enako zanimiva, iz vsakega lahko črpaš različne stvari, ki te pritegnejo, navdihujejo, ter se pri tem ne omejuješ. Dobra inspiracija je Picasso, pri katerem mi je zanimiv predvsem njegov pristop k stvarem, njegovo zanimanje za vse, njegova živost duha ter tudi preizkušanje različnih stilov, načinov slikanja. Ob vsem tem pa je seveda potrebna tudi dobra teoretska podlaga. Fascinira me ta gibkost možganov. Za konceptualno načrtovanje je vedno potrebno opazovati stvari okoli nas, le tako lahko črpamo raznovrstne informacije, katere združujemo in kombiniramo na različne načine.

Kakšen je vaš postopek razvijanja ideje za slikanico, kje se ilustriranje začne in kako zaključi, koliko časa porabite za posamezen projekt?
Najprej preberem besedilo, večkrat, tudi med vrsticami. Poskušam si zamisliti knjigo na polici in jo prelistati, zamislim si format, predlist, notranjo naslovnico. Poskušam se vživeti v naključnega bralca, ki bi to knjigo našel in predvideti kaj bo od nje pričakoval. Ta začetna faza poteka na miselni ravni in je zame najpomembnejša, od ilustratorja je odvisna celotna knjiga, ta pa lahko zaživi ali popolnoma “crkne”. Miselna predpriprava, lahko traja veliko časa, tudi več mesecev, medtem ko je dejansko delo lahko končano v dveh tednih. To primerjam z jemanjem zaleta, sam skok je le trenutek. Prav tako si vsako knjigo želim narediti drugačno od moje prejšne.

Pomembno je tudi, da veš kdaj zaključiti z delom na posameznem projektu. Sam si postavim ločnico med enim projektom in drugim, tako da vse pospravim, odstranim material in pripravim novega za naslednji projekt. Tako je ta prehod viden na fizični kakor tudi na miselni ravni. Imam delovno disciplino, katere se držim. V veliko pomoč mi je tudi to, da delam na več projektih hkrati. Kljub vsakodnevni delovni disciplini pa se ne strinjam s prepričanjem, da je treba delati na posameznem projektu zelo dolgo časa in se potiti, kvalitetne stvari so lahko izdelane tudi hitro. Za ustvarjanje ni potrebno trpeti in biti nesrečen, ta srednjeevropska miselnost ne drži. Potrebno je imeti znanje in narediti preprost in kvaliteten izdelek. Časovni pritisk lahko izkoristite sebi v prid in uživate v adrenalinu.

Ali si kdaj sredi procesa premislite, ugotovite da vaša rešitev ne deluje?
To se pogosto zgodi, vendar sem se skozi čas in izkušnje naučil predvidevati kje bi lahko prišlo do morebitnih zapletov že med samim branjem zgodbe. Tako problem hitreje odpravim ali pa se mu celo ognem. Teh težav imam vse manj. Knjiga je živ organizem z lastno logiko, besedilo lahko podpreš, lahko ga negiraš, karkoli že narediš, mora biti razvidno, da je narejeno z razlogom in namerno. Seveda si moram kdaj priznati, da stvari niso dobre in začeti znova. Zgodilo se mi je tudi že to da sem prišel do dobre rešitve že po tem, ko je bila knjiga izdana, v takih primerih je si je to potrebno oprostiti in iti naprej.

Kaj imata strip in ilustracija skupnega in v čem sta si različna?
Pri ilustriranju stripov mi je v največjo pomoč zbiranje referenčnega materiala. Pred kratkim sem naredil strip za Mladino, ki se dogaja v Trbovljah, zato sem se tja tudi odpravil, si posnel fotografije in med krajani poiskal tudi njihove stare fotografije in razglednice, da vem kako je bilo tam v preteklosti. Zelo si prizadevam prikazati stvari take kot morajo biti, rad vidim da je stvar avtentična. Pomemben je proces zbiranja gradiva in arhiviranja. Na isti način si pomagam tudi pri risanju oseb, karakterjev, ki nastopajo v stripu. Za referenčni material uporabim predvsem modne revije in fotografije, ki jih zbiram. Kot ilustrator imaš dolžnost da stvari predstaviš take kot morajo biti, ni smisel v izmišljevanju ampak v delu, bralce je potrebno voditi in jih prepričati, da so osebe v stripu resnične z različnimi razpoloženji in čustvi.

Kakšne so vaše izkušnje z zvrstmi kot je animacija? Ukvarjate se tudi z lutkami?
Danes lahko vidimo veliko dobrih animacij. Sam sem imel izkušnje z animacijo v srednji šoli, kjer smo delali še klasični stop-motion. Menim da je bila ta izkušnja zelo koristna, saj pri animiranju ugotoviš da je pomembno pretiravanje, da pretentamo oko in dosežemo dober učinek. Dober primer je žoga, ki pade na tla, se splošči in odbije. Prav to pretiravanje lahko velikokrat dobro učinkuje tudi v klasični risbi.

Lutkarstvo je stvar s katero se občasno ukvarjam, bolj ljubiteljsko. Pri izdelavi lutk mi je najbolj zanimiv stik z materialom in njegova obdelava. Vsak material ima svoje značilnosti in zahteva različno obdelavo, kar predstavlja svojevrsten izziv. Tako kot pri ilustraciji, poskušam tudi lutke narediti take, da so narejene v duhu besedila. Za predstavo O železni gori, katere tematika je bila zelo primarna, sem lutke izdelal praktično s sekiro, tako da je bila ta obdelava materiala še posebej razvidna.

Kakšno je vaše delovno okolje?
Pred kratkim sem se preselil na vas, tam imam na voljo velik senik, kjer imam dovolj prostora za delo na več projektih hkrati. Všeč mi je, da lahko nekako jadram med deli, in pri vsakem posameznem razmišljam o drugem. Pri takem načinu dela se nikoli ne naveličam in hkrati ohranjam distanco do svojih del.

Kje, poleg branja različnih knjig, najdete vsakodnevno inspiracijo?
Zbiram slikanice in različne slikovne materiale, opazujem vse okoli sebe ter iz okolja poizkušam izvedeti čim več. Rad berem tudi znanstvene knjige, na primer o ladjah, znanosti, filozofiji, matematiki, četudi vsebine ne razumem popolnoma, se mi zdi zelo zanimiva in mi da ideje.

Katero tehniko najraje uporabljate ko delate zase?
Rad preizkušam različne stvari. Zelo mi je všeč kolaž. Všeč mi je, ker zahteva nek drugačen proces kot samo risanje, večji stik. Z veseljem bi delal tudi grafike, vendar žal nimam primernih strojev. Zbiram različne papirje, kuverte, sam si pripravim barvni papir za kolaže in uživam v tem fizičnem delu – rezanju in lepljenju. Važno je da pustiš sled, tehnike pa naj bodo neomejene. Če ste odprti za eksperimentiranje si lahko tehnike izmislite sami.

Kakšno je vaše mnenje o digitalni ilustraciji?
Pri digitalni ilustraciji se hitro opazi ali človek zna risati in risarsko razmišljati ali pa dela na ta način le da bi prekril nek primankljaj v znanju. Po eni strani je risanje s tablico ali svinčnikom dokaj podobno. Sam delam v digitalni tehniki le v primerih kadar želim neko delo hitro končati, olajša mi tudi prenos do uredništva, saj tako datoteko pošljem prek spleta za razliko od mojih ilustracij, ki so precej velikih formatov in jih sam nosim na uredništvo. Projekte, ki mi resnično nekaj pomenijo pa vedno izrišem na roke. Pri digitalnih orodjih večkrat pogrešam tudi celoten proces nastajanja ilustracije, dajejo nam malo potuhe, ker gremo vedno lahko nazaj in stvari popravimo, zato nismo čisto miselno izostreni med delom. Jaz to jemljem zelo zenovsko, kot srednjeveški filozofi: Pomembna je učena nevednost – ko delaš, pozabiš na tisto, kar si se učil, in si spontan.

Kakšno je vaše mnenje o trenutnih trendih v ilustraciji?
Ilustracija je v primerjavi s slikarstvom zelo živa, hitro se prilagaja in spreminja, trendi jo delajo aktualno in vitalno, hkrati pa tudi zastarelo – neke vrste dvorezen meč.

Ni vam treba biti obremenjen z modno komponento ilustracije, lahko pa vas inspirira. Če ostajate pri vključevanju lastnih idej lahko naredite neke vrste kompromis.

Sam sem pozoren na trende, nekatere stvari so zelo zanimive, kakšne stvari tudi prevzamem, vendar ne v celoti, nikoli se ne omejujem na en stil. Za svoja dela želim, da so raznolika.

Kakšne so vaše izkušnje pri sodelovanju z avtorji besedil? In kakšne z oblikovalci?
Imam dobre izkušnje. Peter (Svetina) upošteva moje nasvete in želje, s katerimi pa ne pretiravam. Z ženo (Lucijo Stepančič) pa sodelujem že pri samem snovanju zgodbe. Komunikacija je vedno obojestranska.

Z oblikovalci tesno sodelujem od začetka do konca. Lahko bi rekli da jim diham za ovratnik. Upoštevam njihove ideje, če se skladajo z mojo predstavo o knjigi. Razvidno mora biti, da je vse narejeno z razlogom, da se oblikovni del knjige ter ilustracije ne izničujejo. Tudi knjige gredo v smer interaktivnosti, ni več aktualno samo listanje, potreben je oblikovalčev poseg in znotraj tega okvirja se da narediti marsikaj.

Kako ste soočili s težavami prodiranja na trg po končanem študiju? Imate kakšen nasvet za bodoče ilustratorje?
Po študiju sem začel učiti na srednji šoli, že med študijem pa sem risal storyborde za Studio Marketing. Svoje stvari sem predstavil Mladinski knjigi, zdele so se jim zanimive in tako sem dobil delo. Po tistem so naročniki prihajali sami, opustil sem učenje na srednji šoli, ter se popolnoma posvetil ilustriranju. Imel srečo da so stranke same prišle do mene, vendar bi svetoval da ne čakate, naredite kakšen projekt zase in ga predstavite založbi. Na ta način je prišlo do izdaje moje avtorske slikanice Zgodba o sidru. Zdi se mi da si je pametno vzeti čas po študiju, da odkrijete kaj vas zanima, potujte. Sam te možnosti nažalost nisem imel.

Pomembno je da poleg naročil delate stvari zase po lastnih idejah, tako si ostrite svoj okus, pilite svoj stil in dobivate pomembno prepoznavnost, tako se razvijate, zato je morda celo boljše, če ne začnete takoj delati z naročniki. Zdaj ste v fazi zbiranja gradiva, ki jo morate ohraniti čez celo življenje, eksperimentirajte, poskusite risati dnevnik, veliko skicirajte – ilustracija je lahko tudi zelo intimna, osebna zadeva.

Ilustrator je kot delavec, moj knjigovodja pravi, da sem kot popravljalec žlebov. Ilustratorji smo sami sebi direktor, snažilka, šofer, one man band, sami boste morali iskati delo, ga izvesti in dati naprej.

Pomembno je, da ohranite svežino. Ilustrirati morate z vsako svojo celico, vse kar se vam zdi v tistem trenutku pomembno vključite zraven, zato pa potrebujete dobro podlago. Tako lahko znotraj ene knjige peljete svojo zgodbo, ki nima veze z besedilom – to da ilustracijam globino.

Naročniki in bralci to prepoznajo in cenijo, lahko si povprečneš in delaš za druge ali pa profesionalec in delaš svoje stvari in imaš več dela kot ga zmoreš opraviti. Ta optimizem veje iz ilustracij, zato morate v to investirati, biti predani svojemu delu. Poleg dela pa si morate vzeti tudi čas za razstave, sejme in podobne dogodke, da vidite kaj se dogaja po svetu in kaj delajo drugi.


Intervjuvali: Zala Božič, Sara Koncilja, Lara Kulaš, Lea Vučko, 3OVK
Mentorica: doc. dr. Petra Černe Oven
Študijsko leto: 2012/2013