Časovni okvir: študijsko leto 2010/11 (22. 10. 2010–3. 6. 2011)
Mentorji: Jože Barši, Petra Černe Oven, Alen Ožbolt, Barbara Predan (predavatelji na ALUO)
Sodelovali študentje: 3. in 4. letnika kiparstva, 4. letnika industrijskega oblikovanja, 4. letnika oblikovanja vizualnih komunikacij in 4. letnika slikarstva

RAZSTAVA: Utopični seminar
Muzej za arhitekturo in oblikovanje
30. 6.–4. 9. 2011

Razstava in knjiga sta nastali kot rezultat celoletnega projekta na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v produkciji Društva Pekinpah.
Za nakup knjige obiščite spletno stran društva Pekinpah.


Otvoritev razstave Utopični seminar, 30. 6. 2011

Na razstavi so se s študentskimi utopijami predstavili:
Uroš Bajt, Boris Beja, Jakob Bekš, Žiga Čakš, Matija Čuk, Anja Đurđević, Katja Felle, Jure Fingušt Prebil, Nataša Fink, Tina Kavčič, Tjaša Kermavnar, Amanda Kladnik, Nika Kovačič, Gal Košnik, Tea Kralj, Janko Mandić, Martin Mejak, Alen Mencej, Kaja Mihajlovič, Sara Mušič, Darja Osojnik, Ajda Purger, Špela Rihar, Krispin Stock, Dora Šabec, Marin Šantić, Nina Štajner, Živa Šuhel, Tea Tadej, Jan Tomažin, Katja Turk, Aljaž Vesel, Sebastian Žetko


Utopični seminar: Dan 3


Utopični seminar: Dan 2


Utopični seminar: Prvi dan postavljanja razstave

Zasnova koncepta
Utopija pomeni nikjer. Ob tem pa je nujno razumeti, da ni vsak imaginarni prostor (ki ga realno, fizično ni) tudi že utopija. Da nekaj postane utopija, je po Johnu Careyju potrebna »ekspresija želje«. V primeru distopije pa mora biti prisotna ekspresija strahu. Vsak, ki gradi utopijo, se znajde pred ključnim vprašanjem: kaj želim spremeniti? Hkrati pa ne sme pozabiti, da s tem, ko stremi k izgradnji novega sveta, hkrati uničuje starega (obstoječega). Utopijo prepoznamo po dogajanju, oddaljenem v prostoru ali/in času, ter napotkih, kako naj bi živeli (slednji element je ključen).

Danes, ko v medijih beremo in poslušamo o generaciji 0 – to je generacija, ki naj ne bi ničesar več dobila, ampak samo izgubljala – se zdi, da je prav ta generacija tista, ki lahko snuje alternativo. S tem ko nima več kaj izgubiti, padejo elementi odvisnosti, tradicije in spoštovanja, hkrati pa se odpre polje, ki omogoča gradnjo drugačne prihodnosti. Stephan Coleman v uvodniku knjige William Morris and News from Nowhere: A Vision for Our Time zapiše: »Sovražnik sanjača, ki sanja o boljših časih, je ideolog sedanjosti, oborožen z obrambo obstoječe nesreče in trditvijo, da so obstoječi odnosi sicer nepravični – toda nespremenljivi. […] Toda … zgodovina lahko eksplodira. In takrat ko se to zgodi, je spodbujena s strani tistih, ki so si upali sanjati, tistih, ki so imeli pogum iskati navidezno nepremagljive možnosti, tistih, ki so si upali zahtevati nemogoče.«

Ob tem pa je treba poudariti, da pri utopiji ne gre (le) za sanje, temveč predvsem za kritiko obstoječega. Do kritike obstoječega pa lahko pridemo šele takrat, ko postanemo sodobni. Sodoben je – kot zapiše Giorgio Agamben v spisu Kaj je sodobno? – tisti, ki »zaznava temo svojega časa kot nekaj, kar ga zadeva in nenehno nagovarja«, hkrati pa se od lastnega časa distancira. Tisti, ki se »preveč popolno ujemajo z dobo, ki se ji povsem prilegajo v vsaki točki, niso sodobni, ker jim ravno zato ne uspe, da bi jo uzrli [in] ne uspejo upirati pogleda vanjo«.

V Utopičnem seminarju bomo preverili, kako sodobni smo, kako globoka je tema našega časa in ali se v svetu, v katerem se zdi, da je vse mogoče, še da najti nemogoče. Povedano drugače: zastavili si bomo vprašanje, ali smo danes še zmožni misliti alternativo.

Zastavljeni cilj
Utopični seminar je spodbudil iskanje različnih pristopov k utopiji. Poleg »klasičnih« rešitev (besedilo ali npr. maketa mesta) je bila lahko vizija tudi povsem grafična, vizualna, lahko je bila pesem, govor, lahko bi bila kip, objekt ali zamisel na papirnatem robčku … Jedro naloge je bilo zavedanje, zakaj nekaj počnemo, kaj spreminjamo, kaj je tisto, kar je v naši ideji utopičnega, novega, drugačnega, in ne nazadnje, da znamo zastavljeno argumentirati.